Pa je prišel tudi naš zadnji šolski dan v tem šolskem letu 2016/17, ki smo se mu z vsem srcem posvetili. Udeležili smo se ga vsi, ki smo bili »doma«, z ostalimi pa v obojestranskih mislih.
Avtobus nas je popeljal na področje Zgornje Savinjske doline, katere utrip smo začutili že med vožnjo v Ljubnem, kjer so imele peške krave prednost ob prehajanju iz hleva čez cesto na pašo. V Strugah smo zavili na vijugasto cesto v smeri Loke pod Raduho, kjer smo na parkirišču pod kočo izstopili v hladno jutro. Energija se je v lepem okolju že napojila in komaj smo skupino zadržali za prvo fotografijo.
Start pod kočo na Loki pod Raduho
Kmalu smo prispeli do prijazne planinske koče, kjer smo imeli krajši postanek. Potem smo jo mahnili v smeri Raduhe oz. Durc in kmalu doživeli padec ene od udeleženk. Včasih še sam ne veš, zakaj oz. zaradi česa padeš. Po šoku vseh so se takoj javili prostovoljci, da so jo pospremili nazaj do koče, kjer je že prej ostal en par.
Ostali smo pot nadaljevali do opuščene planinske poti, ki je pripeljala od Grohota in je zaradi podora sedaj zaprta. Tokrat smo se odločili, da ne gremo levo v smeri vrha Raduhe, ampak desno, kjer je v nadaljevanju stik z novo potjo, ki je nadomestila prejšnjo pot. Steza nas je peljala naprej proti vzhodu, kjer smo sčasoma prispeli do lepe planjave Lanež, kjer vrh skale krasi mini Aljažev stolp. Tu smo si vzeli čas za počitek in druženje ob veseli novici, da se je vračajoča skupina srečno vrnila do koče. Poklepetali smo z mlajšima planincema, ki sta veselo raziskovala okolico.
Okrnjena skupina na Lanežu
Potem smo odšli v smeri planine Javorje, s katere smo se strmo spustili do koče na Loki, kjer je bilo prisrčno snidenje s čakajočimi.
Vračajoča skupina na planini Javorje nad kočo na Loki pod Raduho
Nismo izgubljali časa, saj nas je srce vleklo naprej do avtobusa, ki nas je odpeljal navzdol do Strmca, kjer je bil naš končni cilj z razlogom: zaključek šolskega leta v čudovitem okolju vikenda naše Jelene, s katerega je krasen razgled in zelo prijetno okolje za druženje. Ob gostoljubnosti bližnjega kmečkega para s šilcem kratkega za dobrodošlico je bila samokolnica takoj pripravljena, da z njeno pomočjo prepeljemo naše dobrote čim udobneje do kraja dogajanja.
Da smo se imeli nadvse lepo ni treba posebej poudarjati. To vedo le bližnje krave, ki so nas začudeno gledale izpod od strele na pol posušenega hrasta. Bile so edine poslušalke naše himne »Čez zelene trate«, ki se je razlegala vse tja do Velike planine oz. bližnjega V. Rogatca z Lepenatko in naprej proti vzhodu.
Upamo in želimo, da se jeseni spet srečamo na naših planinskih poteh najmanj v takšnem številu! Vabljeni, da se nam pridružite!
Zapisala in fotografirala: Marija Lesjak, mentorica krožka PLANINCI
Objavila: Zdenka Uršnik
