Vremenska napoved za četrtek, 23. januarja je obetala lep, sončen dan. Planinci UNI 3 smo se odpravili po Valvasorjevi krožni poti. Vendar jutranji pogled skozi okna avtobusa ni bil preveč optimističen. V meglo in ivje zavita pokrajina je delovala mrzlo in pusto. Takšna je pač usoda dolin in sotesk, smo se tolažili.
Na Bogenšperk smo prispeli v poznih jutranjih urah. Lepota in mogočnost nekdanjega Valvasorjevega gradu nas je navdušila in prevzela. Renesančni grad Bogenšperk je v začetku 16. stoletja zgradila družina Wagen, po kateri nosi tudi ime Wagensperg (poslovenjeno Bogenšperk).
Leta 1672 sta grad kupila Janez Vajkard Valvasor in njegova žena Ana Rosina, ki se je poročila s trinajstimi leti in je v zakon prinesla zajetno doto. V času, ko je v gradu prebival Valvasor, je nastala večina njegovih znamenitih del. Najbolj znano je doslej nepreseženo znanstveno delo o naših krajih, SLAVA VOJVODINE KRANJSKE. Gre za izjemen knjižni spomenik in veličastno mojstrovino, ki nam na iskriv in šegav način predstavi slovenske dežele v tistem času. Danes je v grad kulturni spomenik državnega pomena in prostor raznovrstnih kulturnih dogodkov. Grajske muzejske razstave so nam predstavile zgodbo o Valvasorjevem življenju, prepletenem z raziskovanjem, nastajanjem knjig, grafik, zapisov o naši deželi in življenju kranjskega človeka v 17. stoletju. Na sprehodu po gradu smo si, poleg muzejskih razstav, ogledali tudi stilno urejene grajske sobane, kakršna je Valvasorjeva delovna soba z originalnimi Valvasorjevimi knjigami, grajska knjižnica in kapela. Na lastni koži pa smo tudi spoznali, da življenje na gradu v zimskem času ni ravno prijetno. Grad ni bil ogrevan in mraz se nam je zalezel v kosti, da smo se kasneje, na pohodu, komaj ogreli.
Po malici in toplem okrepčilu, smo se podali na 10 km dolgo pot po nekdanji Valvasorjevi veleposesti.Gre za krožno pot po obronkih posesti gradu Bogenšperk. Vodi mimo petih lokacij gradov in graščin, od katerih sta danes ohranjeni le graščina Črni Potok in grad Bogenšperk. Pot se je vila večinoma po gozdovih in travnikih, le tu in tam po lokalnih cestah.
Pri nekdanjem gradu Sela je še pred leti stala mogočna lipa z osemnajstimi vrhovi. Po ljudskem izročilu naj bi imeli grajski na lipi plesišče. Nekoč je bilo v gradu upravno središče za Litijo in Šmartno, po zgraditvi južne železnice pa je grad propadel, ves gradbeni material so domačini porabili za gradnjo hiš, zato ni sledu o mogočni zgradbi. Danes raste na tem mestu nova lipa. Pot proti gradu Slatna je bila slikovita, pogled na šmarško cerkev pa veličasten. Imenuje se po sv. Martinu, saj naj bi jo po legendi zgradili na mestu, kjer se je na površje 11. novembra, na god sv. Martina, rešila skupina zasutih šmarskih rudarjev. Opeko za cerkev (1.050.000 kosov) so izdelali iz domače gline na obrobju Cerkovnika, kjer je tudi stala opekarna z veliko pečjo. Mogočna opečna zgradba z dvema zvonikoma spada med največje sakralne objekte svoje časa na Slovenskem.
Pri kmetiji Regali smo si spet privoščili malico, na ostanke dvorca Slatna, kjer je bil doma Valvasorjeva žena Ana Rosina GrafenWeger, pa smo gledali le od daleč, saj do tja ne vodi krožna pot in se bi bilo potrebno vračati po isti poti. Dvorec ni ohranjen, je pa ob dvorcu še lepo vidna opuščena hišica , ki je upodobljena na bakrorezu iz Slave vojvodine Kranjske.
Vračali smo se po nekoliko blatni gozdni poti pod Velikim Oblakom in mimo komaj opaznih ostankov nekdanjega gradu Lihtenberk. Na tem mestu stoji kapelica Marije pomočnice, v bližini pa je lepo viden usek, kjer je bil nekdanji grajski vodnjak.
Ves dan se je sonce sramežljivo skrivalo za oblake, ko pa smo se vrnili na izhodišče, se je zjasnilo in grad je zažarel v svoji lepoti. Odprl se je tudi prelep pogled na dolenjske gričke in na s soncem obsijane Kamniško Savinjske Alpe.
Anica Pugelj, mentorica krožka
Fotografirala: Marija Lesjak
