Člani krožka Zgodovina z etnologijo, ki ga vodi mentor Damijan Kljajič, smo se 21. maja odpeljali v Zadrečko dolino, južni del Zgornje Savinjske doline, ki se razprostira ob reki Dreti.
Naš prvi cilj je bil Gornji Grad, lep in zanimiv kraj pod Menino planino, ki nosi izrazit zgodovinski pečat. V njegovem središču se ponosno dviga katedrala sv. Mohorja in Fortunata, zgrajena po naročilu ljubljanskega knezoškofa Ernesta Attemsa v letih 1752 do 1761, največja in arhitekturno najpomembnejša baročna stavba v Sloveniji, nekdaj samostanska, danes župnijska cerkev. Ima razgibano fasado s kamnitimi kipi, notranjost pa krasijo številne dragocene slike slikarjev, kot so Metzinger, Kremser-Schmidt, Layer, freske, oboki, kipi, nagrobniki ljubljanskih škofov, posebnost pa je kapela s kulisami Božjega groba, delo italijanskih slikarjev.
Prevzeti nad umetnostjo katedrale smo se odpeljali na ogled znamenite romarske cerkve Marije Zvezde v zaselku Tirosek v Novi Štifti. Stoji na Metuljskem griču, kjer so se leta 1557 pričeli dogajati čudeži – Marijina prikazovanja. Tako so že čez štiri leta na griču zgradili cerkev in pričela se je ena najbolj obiskanih božjih poti na Slovenskem. Cerkev je 1850 pogorela, na pogorišču pa je bila 1854. leta zgrajena današnja, enoladijska cerkev s petimi oltarji in dvema mogočnima zvonikoma. Njena svetla notranjščina je okrašena s slikarijami Tomaža in Janeza Fantonija, v glavnem oltarju pa je slika Marije Zvezde, delo slikarja Kiinla, okrog nje pa so štirje baročni kipi, spomin na prejšnjo božjepotno cerkev. Posebna znamenitost je oblečen Marijin kip z Jezusom, ki je iz 16. stoletja, ko je nastala božja pot. Cerkev je posvetil škof Anton Martin Slomšek, njegova podoba pa nas gleda z velikega vitraja v prezbiteriju.
Na gričku nad cerkvijo pa stojita dve kapeli. V eni je Božji grob (cilj romarjev), ki je posnetek Gospodovega groba v Jeruzalemu, v drugi pa je shranjen kip Marije z Jezusom iz pogorele prvotne cerkve ter kipa sv. Uršule in sv. Jožefa.
Ostal nam je še zadnji cilj ogleda: gavge oziroma vislice iz leta 1782. Podali smo se v gozd pod Homom blizu Radmirja, kjer stoji okrogel obzidan prostor s tremi šest metrov visokimi stolpi, ki jih povezujeta lesena tramova za obešanje. Na gavgah ni bil nihče zares obešen, njihov glavni namen je bil zastraševanje, in sicer s strani ljubljanske škofije, ki je imela v tistih časih pravico do krvnega sodstva.
Gavge so edine še ohranjene v Slovenije in vpisane v register kulturne dediščine državnega pomena. Seveda pa bo treba v turistične namene urediti skoraj zapuščeno gozdno pot, ki vodi do te znamenitosti.
Hvaležni smo za krožek, v okviru katerega raziskujemo kulturno, sakralno in zgodovinsko dediščino naše dežele ter si tako širimo in bogatimo znanje.
Nevenka Hvalec, članica
