Anka Pugelj, mentorica krožka PLANINARJENJE pri UNI 3 Velenje nam je poslala prispevek in fotografije o realizirani tridnevni turi od 6. do 8. avgusta po POHORJU. Objavljamo ga v celoti:
“Lepo nam je,
lepo nam je ,
Pohorje zeleno…
Res je lepo, še lepše pa je, če ga doživiš v družbi prijaznih in prijetnih ljudi.
Iz Velenja smo se odpravili s prvim jutranjim vlakom. Enaindvajset korenin in kaveljcev, planincev UNI 3. V Celju smo presedli na vlak za Maribor, od tam pa z vzpenjačo do Sv. Bolfenka. Vreme je bilo oblačno, vendar se je do Mariborske koče že zjasnilo in sonce nas je spremljalo vse tri dni. Prvi dan smo hodili skoraj 7 ur. Pot nas je vodila na Areh, nato pa mimo Tinčkove bajte in partizanske bolnišnice do hotela Jakec na Treh Kraljih.
Tu nas je že čakala okusna večerja, spali smo v prijetnih štiri posteljnih sobah, po zajtrku pa smo nadaljevali pot proti Črnemu jezeru in Osankarici. Osebje hotela je bilo zelo prijazno, koristili smo lahko turistične bone.
Tudi na Osankarici imajo, končno, novega upravitelja, ki nas je prijazno pozdravil in nam postregel z odlično jutranjo kavico.
Pot proti Pesku nam je povzročala nekoliko težav. Do spominskega obeležja na treh Žebljih je bila označena s peterokrakimi zvezdami, od tam dalje pa si le še tu in tam našel kakšno markacijo, pa še te so bile stare, že vse prerasle z lišaji. Pogrešali smo tudi smerne table, zlasti na križiščih poti, da o polomljenih brveh preko potokov, ki jih je na tem koncu veliko, niti ne govorimo. Ali si potok preskočil, ali pa stopil v vodo. Druge izbire ni bilo.
No, nekako smo le prišli do koče na Pesku, kjer pa je bila gneča nepopisna. Predvsem je bilo veliko dnevnih gostov, ki so se do koče pripeljali z jeklenim konjičkom, veliko pa je bilo tudi pohodnikov, zlasti družin.
Naša četica se je na Pesku razpolovila. Enajst se jih je vrnilo domov, ostali pa smo nadaljevali pot do Ribniške koče, kjer smo prenočili. Pot je bila na tem koncu Pohorja zgledno označena, markacije obnovljene, močvirnata območja prekrita z mostički, informativne table so seznanjale pohodnike z vsemi potrebnimi podatki za varno in prijetno hojo. Edina pripomba glede oskrbe na Ribniški koči je ta, da pričnejo z zajtrkom šele ob osmih, ko bi vsak ta pravi planinec moral biti že vsaj dve uri na poti.
A nam se ni preveč mudilo. Na Črnem vrhu se nam je odprl prelep razgled na dolino in vzpetine za njo, na Grmovškovem domu, kjer je bila gneča spet nepopisna, pa smo se ustavili le toliko, da smo v izkaznice pritisnili žige. Daljši postanek smo naredili na Partizanki, kjer po dolgem času spet obratuje Partizanski dom.
Tu je pohod zaključilo še osem pohodnikov. Nekaj zaradi vročine, nekaj pa zaradi strmega spusta, ki marsikomu povzroča bolečine v kolenih. Sicer pa je bilo tri dni hoje kar dovolj, saj je bila povprečna starost pohodnikov malo manj kot 75 let. Čestitke vsem, ki so se podali na to prečkanje Pohorja, bili ves čas hoje dobre volje in hvaležni materi naravi za to, da nam je v jeseni življenja še dano hoditi po naših lepih hribih in pri tem uživati.
Dva, najbolj zagnana, pa sva pot nadaljevala do koče na Kremžarjevem vrhu in sestopila v Slovenj Gradec. Avtobusne povezave so ob sobotah malo okrnjene, a sva imela srečo, ker je ravno pripeljal štreknabus in tako sva se brez nadležnega čakanja vrnila v Velenje.
Hvala vsem, ki so bili del te prelepe Pohorske pravljice.”
Objavila: Zdenka Uršnik, 14.08.2020.
