SPOZNAJMO KRALJESTVO GLIV IN GOB

Jože Lekše, animator zgodovinsko etnološkega krožka, naravovarstvenik in nekdanji predsednik gobarskega društva MARAUH Velenje je napisal prispevek, ki ga v celoti objavljamo:

Uživanje gob

V pradavnini je človek (homo sapiens), tako kot številne živali, užival glive in gobe. Logično lahko sklepamo, da si je z gobami tešil lakoto. To pa ni vse. Podobno kot z zelišči so se naši davni predniki z gobami tudi uspešno zdravili. Ko so se pred stoletji »civilizirani« raziskovalci srečevali z domorodci na novo odkritih celinah in kontinentih našega planeta, so tamkajšnji domorodci jedli gobe tudi za večjo fizično moč. Ob njihovih ritualih so pripravke iz zelišč in gob uživali v cilju, da se je njihov um za nekaj časa odselil iz okvirjenega realnega sveta.

Stari zapisi potrjujejo, da so Kitajci, Egipčani, Grki in Rimljani že pred tisočletji gobe zelo cenili in jih tudi umno uporabljali. V vseh teh obdobjih pa so se uživalci gob kdaj tudi zastrupili in to v vseh slojih prebivalstva. Zapisano je, da so zaradi zastrupitve z gobami umirali faraoni, kralji, cesarji in verski veljaki.

V našem okolju so v času naših pradedov in dedov posamezniki nabirali in uživali gobe, da so se z njimi nasitili. Zaradi skopega poznavanja, pa so bile zastrupitve z gobami pogoste.

Človek današnjih dni ne odhaja v naravo nabirat gozdnih sadežev in gob v želji, da si bo potešil lakoto, temveč zato, da se tam sprosti in z najdenimi darovi narave popestri svoj jedilnik. Nabira gozdne sadeže (jagode, borovnice in maline), zelišča in gobe.

V začetku tretjega tisočletja imamo na razpolago obširno literaturo iz vseh področij – tudi o glivah in gobah. V Sloveniji imamo številne dobre poznavalce in determinatorje (določevalce) gob. Večina nabiralcev današnjih dni pa še vedno posega le po vrstah gob, kot so jih nabirali naši predniki – lisičke in jurčke (gobane). Zaradi prekomernega nabiranja, podnebnih sprememb in onesnaženega okolja, so današnje dni nekatere vrste gobanov že na meji izumrtja in zato so te gobe v Sloveniji zavarovane z uredbo.

Z boljšim poznavanjem in nabiranjem več vrst užitnih gob, lahko gobje jedi obogatimo in popestrimo. Gobe v sezoni uživamo največ dva do trikrat na teden kot dodatek kot drugim jedem ali kot začimba. Če je gobja bera obilna, nabiramo zmerno in se držimo uredbe o varovanju prosto živečih gliv in gob. Nekaj gob si lahko shranimo za zimske dni (posušimo, vložimo v kis ali damo v zamrzovalnik). To pa velja le za nekatere vrste gob. Najbolje je, če gobe zaužijemo sveže nabrane.

V nekaterih gobah so prisotne radioaktivne sestavine. Količina teh zdravju škodljivih snovi je odvisna od vrste gobe in okolja, kjer je goba zrasla. Izven gobje sezone si občasno privoščimo tudi gojene gobe. Proizvajalci zatrjujejo, da umetno gojene gobe kopičijo manj radioaktivnih snovi, kot prosto živeče v naravi. Posameznikom okus in sestavina gob ne ustreza. Za vegetarijance in vegane pa je priporočljivo, da uživajo gobe in s tem dajo telesu nujne sestavine, ki so podobne tistim, ki jih imajo mesni izdelki.

Ovčarska lupljivka Suillus granulatus – užitna Foto: Jože Lekše

Pri nabiranju in določanju gob, ki jih bomo uživali, moramo biti zelo previdni. Poznati moramo osnovne družine gob in njihove značilnosti!

Gobe, ki jih strokovna literatura navaja kot užitne, lahko uživamo tudi surove in jih ni potrebno prekuhavati in nato vodo zavreči. Če smo v zrelih letih in nimamo zdravstvenih omejitev, lahko pri jedi užitnih gob, zaradi lažje prebave, popijemo tudi manjšo količino alkohola. Vendar velja to le za gobe, ki so opisane kot užitne gobe!

Večina gob, ki so pogojno užitne, so surove strupene. Če te gobe prekuhamo ali spečemo, postanejo užitne, ker pri termični obdelavi strupi v teh gobah razpadejo. Pri pogojno užitnih gobah smo dolžni v sodobni literaturi preveriti omejitve. Nekatere pogojno užitne gobe namreč niso združljive z alkoholom. To so neke vrste gobanov, nekatere vrste tintnic in še nekaj manj znanih gob.

V strupenih in smrtno strupenih gobah s kuhanjem strupi ne razpadejo! Teh gob nikoli ne okušamo in jih čim manj prijemamo. Na rastišču jih ne uničujemo in jih tudi ne nabiramo. Smiselno pa je, da zanimive primerke gob fotografiramo in se s tem posredno izobražujemo.

Znanje o glivah in gobah se, tako kot pri vseh vejah znanosti, spreminja in dopolnjuje. Za globje spoznavanje gob koristimo literaturo, ki je bila izdana po letu 2000.