»Majhen je ta svet,
lep, zamaknjen vase,
kakor droben cvet,
ki aprila rase.
Po bregeh polje,
ki se komaj drami,
zadaj pa gore
in veseli hrami.«
Tako pričenja pesnik Tone Pavček v pesmi Majhen je ta svet hvalnico svoji Dolenjski, deželi nežnih gričev, vinogradov, smaragdne reke Krke, termalnih vrelcev, nekoč številnih gradov, literarnih ustvarjalcev …
Avtobus je 16. aprila odpeljal na literarno ekskurzijo po Dolenjski 48 članov univerze. Če bi potovali s časovnim strojem, bi odpotovali v književno obdobje pismenstva, protestantizma ali reformacije in realizma.
Pot nas je najprej vodila v Velike Lašče oziroma vas Rašico, kjer se nahaja Trubarjeva domačija, ki že 38 let predstavlja osrednjo točko ohranjanja spomina na protestantskega duhovnika Primoža Trubarja, očeta slovenskega knjižnega jezika, avtorja prve slovenske knjige Katekizem in Abecednik, 1550. Vodička Ana nas je v Trubarjevi spominski sobi obogatila z znanjem o Trubarju, čigar pomen je neprecenljiv: brezimnemu alpskemu ljudstvu je dal ime – Slovenci, prelil živo govorico tega ljudstva v pisano besedo, ustanovil slovensko cerkev in dal Slovencem prvo slovensko šolo. Sledil je še ogled domačije – mlina, z vrtečimi mlinskimi kolesi, in žagarske zbirke.
Čas književnega obdobja pismenstva smo doživljali v Cistercijanskem samostanu Stična, najstarejšem samostanu, ki še deluje; v njem namreč biva dvanajst menihov. Ob sprehodu skozi gotski križni hodnik smo prisluhnili razlagi vodnice, pokukali v kapiteljsko dvorano in meniško jedilnico, nato pa vstopili v baziliko Žalostne Matere Božje ter ob ogledu za nekaj minut posedeli v tišini. Čakal nas je še ogled Muzeja krščanstva na Slovenskem, kjer svet pisarjev predstavlja bogato pisno dediščino srednjeveških rokopisov. Občudovali smo pisavo in slikarske okraske – iniciale ter se čudili izdelavi pergamentnega papirja in debelim kodeksom. V stiškem skriptoriju je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.
Ogledali smo si še pokopališče menihov, se sprehodili po zeliščnem vrtu in po želji vstopili v zeliščno trgovino po čaje, ki jih pripravljajo po recepturi pokojnega patra Simona Ašiča.
Sledila je kratka vožnja do gostilne Krjavelj, kjer so nas postregli z okusno toplo malico.
Naša zadnja točka ogleda je bila Jurčičeva domačija na Muljavi. Prisrčno nas je sprejela vodička Simona, mojstrica v poznavanju biografije o Josipu Jurčiču, predstavniku realizma; z zanimanjem smo prisluhnili njenemu pripovedovanju. Nato pa je sledilo nepozabno presenečenje: pred nami je oživel lik iz prvega slovenskega romana Deseti brat – vaški posebnež Krjavelj, ki je bil v gostilni pripravljen za kozarček sladkega vinca povedati zgodbo, kako je hudiča na dvoje presekal, kozo Dimko ozdravil, pa ljubezensko zgodbo o svoji Urški … Uživali smo ob živem, nazornem, napetem pripovedovanju Krjavlja, ki ga že nekaj let upodablja domačin Jernej Lampret.
Razdeljeni v tri skupine smo si ob strokovnem vodenju Simone, Mateje in Jureta ogledali Krjavljevo kočo, etnografsko zbirko, Jurčičevo rojstno hišo s stalno muzejsko zbirko ter čebelnjak s poslikanimi panjskimi končnicami.
Še skupinska fotografija pred Jurčičevo rojstno hišo, nato pa slovo od Dolenjske, seveda polni nepozabnih vtisov in notranje bogatejši ter hvaležni za lepo preživet dan.
Nevenka Hvalec, članica UO
