Sanje, da postanem učiteljica, so se pričele v prvem razredu osnovne šole. Zanje je »kriva« moja prva učiteljica, ki nas je s svojo neizmerno srčnostjo, čutenjem imeti rad popeljala v svet dotika srca.
Nikoli ne bom pozabila šolskih odmorov, ko je navadno sedela na stolu ob peči in pestovala v naročju nekoga izmed učencev. Kako smo ji/mu zavidali; a ko smo bili sami deležni sedenja na njenih kolenih, objema, smo bili najsrečnejši. In to njeno odprto srce se je takrat dotaknilo mojega srca, ki me je ogovorilo, da postanem prav takšna učiteljica, kot je bila ona – moja prva tovarišica Majda.
In res. Prišlo je slovo od rojstnega Ptuja, moje prvo službeno mesto učiteljice slovenščine (ljubiteljice poezije, recitiranja/deklamiranja) na OŠ Antona Aškerca v Velenju, prvo poučevanje, razredništvo … To leto ostaja nepozabno, ljubezen do učiteljskega poklica neprecenljiva.
Prišla so nova razredništva, novi učenci, vsem sem poleg znanja podarila delček sebe, oni pa so mi pustili v spominu svoje obraze, imena, nepozabne trenutke našega skupnega bivanja …
Tako sem iz leta v leto spoznavala, da je poklic učiteljice navdihujoč, ustvarjalen, povezovalen, srčen, a tudi izredno odgovoren, zahteven, naporen.
Poleg znanja mi je bilo vedno pomembno tudi to, da so učenci razsvetlili svoja srca z dobrimi mislimi, pozitivnostjo, navdušenostjo, dobro voljo, potrpežljivostjo, ljubeznijo, preprostostjo, sodelovanjem, sočutjem, hvaležnostjo in zaupanjem.
In … nasmeh, nasmeh dela čudeže! Kadar se nasmehnemo učencu, se le-ta počuti dragocenega, vrednega in pomembnega. Tudi sam začne izražati toplino.
In prišlo je leto 2018 – 40 let poučevanja, nastopila je moja »sanjska služba«, kot rada rečem upokojenskim letom. Sedaj svoje znanje in vrednote delim na UNI 3, kjer vodim kot prostovoljka krožek Pesništvo in recitiranje. Seveda ob navdihu narave, ljubezni, bolečine … stkem tudi sama kakšno pesniško stvaritev; posebno rada pa ustvarjam haikuje – pesniške drobtinice.
Vstopite s povabilom v delček mojega sveta pesništva!
HAIKUJI o dotiku ČASA
Ustvarjam zase,
za svojo dušo, za svoj
notranji svet – JAZ.
*
Razkošje časa
za lepoto besed je
neprecenljivo.
*
Dan se ogrne
s senčnim plaščem večerne
zarje in zaspi.
*
Zvečer stke nebo
pravljično preprogo iz
milijarde zvezd.
*
Nočno nebo se
ljubi z večnostjo zvezdnih
poljubov vesolja.
*
V naročju morja
se zlati sončni žarki
zazibljejo v spanec.
*
Pomlad je simbol
mladoletja, petja ptic,
sonca in cvetja.
*
Sem kot jesenski
list – za lepoto barv
skrivam svoja leta.
GAZELICA HVALEŽNOSTI
Svet v novo jutro se prebuja; tu sem, hvala ti,
moja misel najin večer poezije obuja; tu sem, hvala ti.
V dlani sem zajela nitke svetlobe, tiste … najine,
ki mi jih vesolje včasih, le včasih ponuja; tu sem, hvala ti.
Hvala za podarjen večer s pridihom pesniške nežnosti,
kot strune na lutnji je zame Ljubezen nuja; tu sem, hvala ti.
ZATE
Štiriperesne deteljice.
Iskala sem jih
v mladoletju nekega leta …
ZATE.
Za tvojo ozdravitev.
Našla sem jih!
Sedem štiriperesnih deteljic!
Pravljično število.
Verjela sem vanje –
v prinašalke sreče.
Verjela sem v pomlad,
ki je že podajala
roko poletju,
v energijo sonca,
moči, ljubezni …
v življenje … TVOJE!
Nikoli se jih nisi dotaknila …
prinašalk sreče.
Nikoli jih nisi pobožala z očmi …
teh sedem štiriperesnih deteljic.
Pustila si me samo z njimi,
v nemi bolečini soočenja
z minljivostjo mladega življenja …
… v mladoletju nekega dne …
RADA BI …
Rada bi prebirala pesmi o
soncu,
svetlobi,
pomladnih cvetlicah,
dobrih novicah,
toplini,
človečnosti,
zdravju,
hvaležnosti,
upanju in
zaupanju
v vse dobro …
Rada bi prebirala pesmi o
letu mavričnih metuljev,
ki plešejo svoj veličastni ples
v igrivosti tiste največje vrednote –
Ljubezni.
Rada bi prebirala pesmi o …
… naju,
o tistih iskrivih dotikih mehkobe,
poželenja v očeh, dlaneh,
o poljubih, ki mi jih kot zvezde
seješ po laseh.
Fotografije narave: Nevenka Hvalec
Objavila: Zdenka Uršnik
