PREDSTAVLJA SE VAM … DUŠKA KOLŠEK

Dober dan, vsem Vam na kavču in pred tem ekranom!

Duška tukaj.
V tem mestu rojena. Včasih se ujamem v želji, da bi živela kje drugje. Ampak vedno ko pobegnem za nekaj časa, se mi ob vrnitvi zaiskrijo oči in srce hitreje utripa, kot pri prvi ljubezni.
Vse življenje sem tesno povezana s šolo, kot učenka, ponosna (včasih utrujena) mama eni “otrokinji”, ki je dolgo hodila v šolo, v stilu njenega reka: “Kdor je z malim zadovoljen, velikega vreden ni”.
Četrt stoletja sem delala v tajništvu osnovne šole. Te otroke, ki so se skrili pod mojo delovno mizo, da se malo “odpočijejo”, pogrešam.
Ko mi je uspelo postati upokojenka, sem iskala nekaj novega, nekaj, kar bi me navdušilo.
Univerza za III. življensko obdobje je povabila k iskanju novih izziv Nevenko Hvalec in takoj se je zgodil krožek Pesništvo in recitiranje.
Poiskala sem zvezek, svinčnik, “rumeno rutko”, izpolnila vpisnico in postala “brucka”.
Vsaka ura je bila ( in bo) zanimiva, tako da sploh ne slišimo šolskega zvonca.
Moji sošolci, moja profesorica,v teh dneh, ko vas ne vidim v živo, sem vesela vaših predstavitev v sliki in besedi.

Ostanite zdravi!

JUTRO

Pogled na grad.
To je zdaj moj svet.
Oko išče postave.
Nikogar ni.
Uho lovi glasove.
Nikogar ni.
Vzamem list papirja,
poiščem svinčnik.
Spomini, želje,
misli hitijo,
črke jim težko sledijo.
Ne! To ni prav!
Svet ni črno-bel.
Pobarvam spomine, želje.
Lej, mavrica!
In na koncu nje žari upanje,
da kmalu vidim, slišim, objamem ..

PO POTI

Stopam po mehki snežni odeji
opita od vonja češnje cvetov,
ko začutim od sonca razgreto kamnito pot,in že skozi zaklade jeseni me vodi moja pot.
Takrat zaslišim korake za sabo,
ozrem se, zagledam tvoj obraz.
Našla sva se.

PRAVLJICA ALI PA NE

Še pomnim travnik, moje igrišče.
To je bil samo moj svet.
V vseh letnih časih je bil moje zavetišče.
Tu je bilo vse, kar sem imela rada:
drobne marjetke za pletene krone,
deteljice in pikapolonice za srečo,
krtine za krtovo družino,
jagode rdeče in sladke.
In dovolj snega za enega snežaka.

Vse moje skrivnosti so bile tu na varnem.
Bil je dom za moje sanje,
v katere sem tako zelo verjela, da včasih sem med travami
rdečo kapo škrata ujela.
Tu ni bilo nič prepirov, tu je vse živelo v sožitju, miru.

Upam, da se moja pravljica še kdaj zgodi.