V upanju, da ste dobro in zdravi ter da upoštevate ukrepe, ki nam jih svetuje in nalaga stroka za naše zdravje in dobrobit širše skupnosti objavljamo posredovani od učencev na duhovni poti, prispevek Maje Mrevlje naše mentorice krožka Umetnost življenja skozi duhovno rast.
Zadnji dnevi, ki si sledijo, so obarvani drugače, kot smo vajeni. Prinašajo nove okoliščine, kot jih še nismo izkusili, vsaj ne v taki meri. Od nas zahtevajo drugačno prilagoditev življenju na fizični ravni, lahko bi rekli neke vrste osamitev, po drugi strani pa občutljivost za širše dobro. Zanimiva lekcija. Zaradi novih okoliščin se nam lahko zdi, da na življenje gledamo drugače. Kar nam je včeraj predstavljalo problem, je danes lahko v luči aktualnih dogodkov kaprica. Verjetno zaznamo tudi tu in tam, kako se nam priplazi dilema glede zdravja nas samih in naših najbližjih. Niso osamljena vprašanja, ali se virus prenaša tudi na domače ljubljenčke; zanimiva skrb, kajne? Želimo si, da bi za nas ostalo vse tako kot je bilo, čeprav morda še včeraj s tem nismo bili zadovoljni. Drugačna perspektiva prinaša drugačno refleksijo. Ker življenje ni statično: je reka, ki teče, se spreminja in ne sprašuje, kod naj teče.
Zavedanje lastne končnosti upočasnjuje korak in pogled našega skupnega družbenega življenja, da opazimo več, kot bi sicer, hiteč skozi vsakdanjik. Res je, da so posebne okoliščine in res je tudi, da je prišla pomlad. Sonce sije in vabi že drugi val pomladnih rožic na plan. Zvončke bomo ponovno uzrli prihodnje leto, sedaj se razpirajo žafrani in počasi že magnolije. Vsak dan prinese kaj novega. Ne le rastočega števila obolelih, sporočenega na dnevnih novicah, tudi nove cvetove, ki se razpirajo in nas bodrijo, vabijo, da zavonjamo njihov odtenek pomladnega nektarja. Tudi sonca v teh dneh ne manjka; sledimo zgledu narave in se prepustimo njegovim žarkom, da tudi nas prižgejo kot cvetove v trati. Sonce je vir neizčrpnega zdravja in vitalnosti, le dajmo mu priliko.
Kolikokrat smo si želeli, da bi življenje teklo počasneje, da bi lahko imeli priliko za več druženja s svojimi najbližjimi. Pa da bi imeli čas za sprehod po gozdu, poslušanje petja sinic; ali da bi prebrali knjige, ki nas od čakanja na pravi čas že zaprašene vabijo v svojo zgodbo. Nenazadnje, da bi imeli dovolj časa za spoznavanje sebe v meditaciji. Sedaj je ta prilika. Ker ne glede na to, če se okoliščine zunanjega sveta vrtijo hitro ali počasi, razkrivajo zanesljivost ali krhkost, nam stik s svojim notranjim bistvom razkriva trden temelj, na katerega lahko stabilno stopimo, se nanj naslonimo, najdemo v njem svojo gotovost kljub spreminjajočemu se zunanjemu svetu. Znotraj notranjega zavedanja je jasno, da ne obstaja nikakršna izolacija, saj se zavest razširja še bolj svobodno kot tok reke ali krila, ki ponesejo ptico v daljne dežele. Na notranjih ravneh, povezani s svojim bistvom, Resničnim izvorom, smo hkrati sami in hkrati povezani. V trenutkih malodušja se lahko naslonimo drug na drugega, na svetlobo, ki sije, ne glede na to, ali se je zavedamo ali ne. Misel na noč še ne izniči moči sonca – pa tudi noč prinaša zvezde.
Naj naš objem zaključimo z besedami duhovnega popotnika, znanega po marsičem, predvsem pa po toplini in človečnosti:
… kadar je v ljudeh svetloba, žarči iz njih.
Tedaj se prepoznamo, ko hodimo skupaj v temi,
ne da bi morali z roko drug
drugega pobožati po licu ali
se usesti drug drugemu v srce.
(Albert Schweitzer)
Smo na točki preizkušenj in priložnosti za preobrat, za rast človeka, človeštva in naših odnosov, za drugačen svet. Ne bojte se!
Objavila: Zdenka Uršnik
