… le majhen dotik z Nežinimi nežnimi, neprecenljivimi pesmimi …
V ŠOLO
Mama, kupi čeveljčke –
naša Anka v šolo gre!
Očka, kupi torbico –
Anka se učila bo.
V torbico bo zvezke dala,
v zvezke črke pripeljala.
Vsako bo poklicala,
v zvezek jo zapisala,
ko bo črke vse spoznala,
bo debele knjige brala.
DAN
Pride prelep dan,
se mi prikloni in reče:
»Tvoj sem.«
Zardim. Zadrhtim.
Jecljam: »Ah, ne.
To ni mogoče. Pomota …
Nisem vajena …«
Dan se sladko nasmehne:
»Življenje je prekratko,
da bi se česa navadili.«
NORO SRCE
Želim si dneva.
Ko ga sonce prinese na plečih,
si želim njegovega trajanja.
Ko raste,
si želim, da ne bi minil.
Potem je en sam žareč dan,
kot hlebec presnega kruha v peči.
Moje oči so slepe od svetlobe,
koža zgubana od vročine.
Srce je zvrhano sreče.
To noro srce.
OD MENE K TEBI
Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš »da« ali »ne«.
Vse si lahko sposodiš –
odneseš v svoje življenje.
Le dušo
moraš imeti svojo.
KADAR LJUBIMO
Sama sva na svetu –
ti in jaz.
To je vedno tako, kadar ljubimo.
Povej mi dosti lepih besed,
nabrati jih morava za vse življenje:
najina ljubezen je večna.
To je vedno tako, kadar ljubimo.
Ne misli na smrt!
Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela,
sonce je vzšlo žareče.
Nikogar ni razen tebe,
da bi mu to povedala –
in vsak dan je bolj res.
Vedno je tako, kadar ljubimo.
V posteljo najinih dlani
položiva svet, da se spočije,
da se ogreje od najinega diha.
Ves svet je v najinih rokah,
v najinih prepletenih prstih –
vedno je tako, kadar ljubimo.
VSE SI ŽELIM
Sreča si, moje veselje,
moje hrepenenje,
naj te objamem trdno,
naj čutim, kako imam v naročju
vse, kar želim.
Vse, kar želim?
Otroka želim.
Tvojega otroka. Najinega otroka.
In objel si me in ljubil si me.
In rodil se je tvoj otrok –
najin otrok.
Držim ga rahlo objetega,
niham z njim sem in tja
in čutim, da imam v naročju
vse, kar želim.
Vse, kar želim?
Tebe želim, ljubi moj,
najina potepanja,
plese na vaških veselicah,
pogovore v mraku,
najino brezskrbno ljubezen,
večere objemov in poljubov,
ko čutim, da si moja sreča,
moje veselje, moje hrepenenje –
vse, kar želim.
Vse, kar želim?
Niham od tebe k otroku,
od otroka k tebi –
od brezskrbnosti k skrbi,
od otroškosti k zrelosti,
od želje k odrekanju,
od sreče k sreči –
kot vrba niha od vode k nebu
in spet k vodi.
Kaj si želim?
V vodi blesti zvečer sijajen,
zlat mesec.
Po prstih grem k njemu, ga božam,
neslišno se razdeli v množico drobnih,
sijajnih mesecev.
Trznem kvišku, drhtim od želje,
da bi bil v vodi spet en sam velik,
zlat mesec
in jaz na bregu brezskrbna deklica.
In že je v mirni vodi
en sam velik, zlat mesec –
jaz pa sežem z roko do gladine,
jo pobožam in razburkam.
Vse si želim.
ČAKAM
Ne razumem, kod hodiš.
Vsaj pisal bi.
Ne trdim, da sem le tvoja –
in vendar sem ti zvesta;
vse drugo je tako, da se preživi,
da ostanem sveža in željna
za tvojo vrnitev.
Kaj bi z izmučeno dušo
in pustim telesom?
Vem, kakšno žensko imaš rad.
Tebe čakam – in sem nejevoljna,
ker te dolgo ni.
Tebe čakam – in sem srečna,
da te čakam.
Ne razumem, kod hodiš toliko časa.
Nikoli te nisem čakala zaman.
Pravijo, da te ni več,
da si le prst v prsti.
Vseeno je, kaj si.
Prišel boš, ker te čakam.
Nikoli te nisem čakala zaman.
POTOVANJE K TEBI
K tebi potujem
vse svoje življenje.
In ko bo življenja konec,
kako bom potovala?
Pridi mi naproti!
Hodim zelo počasi,
a se nikoli ne utrudim.
Moje življenje
je potovanje k tebi.
PTICA
Dolgo je človek – drevo,
vezano na svoje korenine.
Strah ga straši, da se tal drži.
Potem je vezano na svoje cvetove,
sadove –
komaj še ohranja srž zase.
Dokler neko jutro – če je sreča,
če so vsi planeti poravnani,
vsi glasovi ubrani,
vsi vetrovi zbrani –
ne zamahne z vejami, se otrese odvečnega
in poleti!
Izbor pesmi je pripravila Nevenka Hvalec
