Anka Pugelj je za bilten, ki ga bomo izdali ob 35 letnici delovanja AD UNI 3 Velenje napisala zelo zanimiv prispevek, katerega objavljamo.
Planinci UNI 3 smo š. leto 2020/2021 pričeli s pohodom na 937m visoki Radojč.
Veseli, da so se pohodi spet pričeli in da je druženje kljub vse ostrejšim omejitvam zaradi epidemije sploh dovoljeno, smo jo mahnili iz Velenja na Radojč in dalje na Ramšakov vrh, od koder se nam je odprl čudovit razgled na Celjsko in Velenjsko kotlino ter okoliško hribovje. Vračali smo se po krožni poti pod Radojčem, se ustavili na Tuševem, od koder smo jo po prijetnem druženju in počitku za malico, mahnili nazaj proti Velenju.
Žal je bil ta pohod zadnji v letu 2020. Korona nam ni prizanesla, zaradi epidemije je bilo vsako druženje najstrožje prepovedano.
Ko so se po novem letu razmere nekoliko umirile in so se člani krožka večinoma že cepili, smo s pohodi nadaljevali.
Februarja smo obiskali Žlebnikovo domačijo in s tem počastili obletnico smrti partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha. Pot nas je vodila iz Topolšice preko Loma, kjer smo se ob prelepem pogledu na Šaleško dolino predajali toplim sončnim žarkom. Pri Žlebniku smo se z recitacijo Kajuhove pesmi poklonili njegovemu spominu.
Marca smo izvedli kar dva pohoda. Prvega, po Ravenski poti, se je udeležilo 25 pohodnikov. S hojo smo pričeli pri gostišču Kotnik v Ravnah, šli nato na Pristavo do gradu Forhtenek in se povzpeli na Vrholanov vrh, kjer smo imeli počitek za malico. Ko smo že mislili, da je z vzponi konec, nas je čakal še Podvelanški vrh. Pri kmetiji Abidnik se je pot vendarle pričela polagoma spuščati. Če si kdo misli, da je Ravenska pot ravna, se zelo moti. Vzponov je bilo kar nekaj, vendar smo po daljšem premoru zaradi epidemije in velike želje po gibanju klance in napore hitro pozabili in uživali v prijetni družbi in lepih razgledih.
Konec marca pa smo jo mahnili na Dolenjsko na pohod po Jurčičevi poti. Iz Višnje Gore smo se povzpeli do razvalin Starega gradu, nato pa po markirani poti mimo vasic Pristava in Zavrtače na Polževo. Po počitku smo se povzpeli na vrh Kriško-Polževske planote k cerkvici sv. Duha z zanimivim gotskim portalom. Na poti do vasi Male Vrhe se nam je odprl lep razgled na dolenjske griče in oddaljene vrhove Julijcev, Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Pohod smo zaključili pri Jurčičevi domačiji na Muljavi in si ogledali etnografski muzej na prostem. Letos tradicionalnega pohoda po deželi Desetega brata niso organizirali, je bila pa možnost virtualnega ogleda.
Aprila smo se podali na Lubelo. Pot smo pričeli pri Velenjskem jezeru, šli v Škale in pod vodstvom naše Elice po severnem obronku Lubele proti lovski koči, kjer smo imeli malico. Vračali smo se mimo vikendov, sestopili v Cirkovce, nato pa je ena skupinica šla na Šembric in na Konovo, drugi pa smo šli v Hrastovec in nato ob jezeru do Velenja.
Naslednji pohod smo izvedli konec aprila. Z vlakom smo se peljali v Polzelo, nato pa smo se po prijetni poti povzpeli na Vimperk ali Vinski vrh, kjer stoji cerkev sv. Miklavža, ob njej pa manjša hiša, ki je bila nekoč Dom na Vimperku. Zanimiv je oddajnik, oblečen v drevo. Tako maskiran se sploh ne loči od ostalih dreves in je eden prvih v Sloveniji. Na Gori Oljki smo si privoščili malico in se razgledali po okolici. Zaradi epidemije ni bil možen ogled cerkve. Sestopili smo v Šmartno ob Paki in se z vlakom odpeljali nazaj v Velenje.
Mesec maj je končno prinesel nekaj sprostitev glede pohodov.
Sprva smo koristili še prevoz z vlakom (do Šoštanja), na Primorsko pa smo se že lahko peljali z avtobusom. Trško pot smo pričeli v Florjanu, krenili proti Metlečam in v gozd Široko, vračali pa smo se peš, preko Goric do Ribiške koče, nato pa ob Šoštanjskem in Velenjskem jezeru nazaj v Velenje.
Konec meseca pa smo se podali na Primorsko. Iz vasice Vanganel nas je lepa krožna Pot za srce popeljala na Marezige mimo do Vanganelskega jezera, slapov in brzic, po vinogradih in oljčnikih. Vegetacija je bila v tem pomladanskem času res bujna. Vse je cvetelo, ozračje je bilo nasičeno s čudovitimi vonjavami, ptički so veseli prepevali, pihljal je prijeten vetrič, mi pa smo se, omamljeni od vseh teh lepot in vonjav, veselo vzpenjali na vrh planote, kjer nas je v Marezigah pričakala prava vinska fontana. Kraj ima bogato zgodovinsko preteklost. Letos beležijo sto let od enega prvih uporov proti fašizmu. Ne samo zaradi prelepega razgleda, kraj je znan predvsem po prvovrstni kulinariki in dobri kapljici. Vinska fontana ponuja pokušino odličnih primorskih vin, refoškoladnica pa odlične sladice. Ker nismo bili obremenjeni z vožnjo, smo si mirne volje lahko privoščili kozarček refoška, nekateri pa tudi druge dobrote iz pestre ponudbe jedi, ki jih je ponujala gostilna Karjola.
H Karli v njen rodni Šentanel smo jo mahnili junija. Pot nas je vodila mimo turističnih kmetij do cerkve sv. Danijela, po katerem je kraj dobil ime. Po drugi svetovni vojni so kraj preimenovali v Spodnja Jamnica, a se ime ni prijelo.
Šentanel
Šentanel je tudi rojstni kraj znanega skladatelja in zbiralca ljudskih pesmi, Miha Kramolca. Tu je dolga leta služboval tudi pisatelj Fran Ksaver Meško. Navsezadnje, v Šentanelu so tudi moje korenine, saj se je tu rodila moja bica. Zato smo se ustavili pri Kajžarju, kjer je potekalo njeno otroštvo in mladost. Kasneje se je poročila v Mežico in rodila mojo mamo.
Pri Sonjakovih smo bili deležni pravih kmečkih dobrot. Tako okusnih salam, slanine, vratovine in kruha, kot ga imajo na tej domačiji, res že dolgo nismo jedli. Vsak izmed nas je kupil tudi kaj za domov. Ponudili pa so nam tudi dober mošt. Polni lepih vtisov smo se spustili do mejnega prehoda Holmec, kjer nas je čakal avtobus.
Na Špičasti vrh nad Socko nas je povabila naša celjska kolegica Vlasta. Zaradi vročine, ki je bila te dni skoraj neznosna, nas je Vlasta peljala po senčnih poteh okoli Kislice. Ni nam bilo hudega. Razen nekaterih odsekov, smo ves čas hodili v prijetni senci smrekovih gozdov, pa še preveč strmo ni bilo. Špičasti vrh bo moral pač počakati na hladnejše dni. Smo si pa zato pri Vlastinem vikendu privoščili pravo lovsko malico. Vlasta nam je pripravila odličen divjačinski golaž s polento, manjkalo pa ni ne sladic, ne pijače.
Špičasti vrh
Tudi za mesec julij sta planirana dva pohoda. Pot po Golteh smo že prehodili, čaka nas še pohod po Kozjanskem.
Na Golte smo se zapeljali z avtobusom. Ogledali smo si delovišče nove planinske koče, nato pa smo se po poti Belega zajca odpravili proti Starim stanam. Šli smo mimo vrtače, kjer je požiravnik, ki golta vodo. Od tod izvira tudi ime za kraško planoto Golte.
Po pavzi za razgled in pijačo pri planšariji na Starih stanah, smo se pričeli spuščati proti Ljubnemu. V dolino vodita dve poti. Prva, bolj znana, pelje mimo Grobelnika in Drča do Taška, ki je v dolini, blizu novega Glempinga.
Ljubno 
Počitek
Druga, manj znana in za malenkost bolj strma, pa vodi do visokogorske kmetije Podlesnik in naprej mimo Globočnika (to so tisti, ki pasejo do Božiča) in mimo Kija do Fužirja in nato preko lesenega mostička čez Ljubnico v sam center Ljubnega. Mi smo šli po tej, manj znani.
Pri Podlesniku smo imeli malico, za katero je poskrbela naša Marjanca, pripravila in postregla pa sta jo prijazna domačina. Tu, visoko nad Ljubnim, v Tirskih pečeh, še gnezdi pravi planinski orel in naša gostitelja sta povedala, da vsako leto odneseta kakega jagenjčka, da o kokoših in mladih mačkah ne govorimo. Po prijetnem druženju smo jo mahnili v dolino in se ustavili še pri Marjanu na Ljubnem. Tu smo bili deležni pravih savinjskih žlinkrofov, ki jih je naredila Marjanova teta, dolgoletna lastnica gostišča Pri Žoharju v Logarski dolini. Bili so res »ta pravi«.
Čaka pa nas še najlepši in najpomembnejši pohod. Tokrat nas bo po kozjanskih gričih popeljala naša Jerica. Pohod bomo zaključili na Tinskem in proslavili osemdeseti jubilej naših dragih planink Jerice in Marije. Človek kar ne more verjeti, koliko energije imata ti dve srnici. Nič ne »jamrata«, vedno sta dobre volje in nam s svojo pozitivno energijo lepšata pohode.
Hvala, dragi slavljenki in še na mnoga leta!
Objavila 21. julija 2021 Zdenka Uršnik
