V ponedeljek, 6. novembra, smo se člani zgodovinsko-etnološke skupine UNI3 pod vodstvom mentorja Damijana Kljajiča, zgodovinarja in kustusa, odpravili na strokovno ekskurzijo v Mežisko dolino.
Na Ravnah na Koroškem smo si v muzejskem razstavišču na gradu Ravne (do leta 1952 imenovan Guštanj) ob strokovni razlagi etnologije dr. Karle Oder ogledali stalne razstavne zbirke – Forma viva, Guštanj za jutro, Štorije iz naše doline, Železarstvo v Ravnah in v Mežiški dolini. Spoznali smo tudi zgodovino rudnika lignita v Lešah nad Prevaljami, kjer so pričeli premog kopati leta 1820. Leta 1862 so nakopali preko 3300 ton premoga in zaposlovali 910 delevcev. Rudnik je v tistem času nakopal več kot vsi takratni slovenski premogovniki skupaj. Nato so se pogosto menjali lastniki in tudi zaradi propada Železarne Prevalje je rudnik propadel leta 1939.
Nato smo se skupaj z vodičko odpravili na Prežihovino nad Kotljami, od koder se odpira čudovit razgled na Uršljo goro, in obiskali spominski muzej slavnega koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Ob vodičkini razlagi smo spoznali tudi člane Vorančeve ožje družine, njihovo življenje ter dogodke, ki so zaznamovali Vorančevo življenjsko pot.
Odpeljali smo se do izvira vode, ki vsebuje mnogo železa. Izvir je bil znan že iz časa Rimskega imperija, zato se imenuje Rimski vrelec. V času Avstro-Ogrske vladavine je bila voda iz Rimskega vrelca najbolj cenjena med mineralnimi napitki, izvažali pa so jo celo v Ameriko. Ob vrelcu je stal razkošen dvorec. Slednji je počasi propadal in pred nekaj leti so ga porušili. Ob slovesu iz tega kraja smo si ob izviru v steklenice natočili nekaj te nekoč cenjene tekočine.
Odpeljali smo se naprej proti Prevaljam in nato na Leše, kjer nas je že pričakala vodička Karolina Gorenšek. Ta nam je predstavila in opisala cerkev svetega Volbenka in cerkev svete Ane. Cerkvi sta služili vernikom predvsem v času uspešnega rudarjenja na Lešah. Pri ogledu notranjosti smo videli številne freske na stenah, ki jih zob časa močno razjeda. Odgovorni se trudijo, da ta objekta vzdržujejo. Vprašljiva pa je obnova objektov in restaviranje tamkajšnjih fresk in slik.
Pot domov smo nadaljevali skozi Črno in preko Slemena ter po soteski Velunja v Velenje.
Med potjo po Mežiški dolini smo vseskozi ganjeni opazovali poplavljena območja in sanacijo le-teh ter sočustvovali s prebivalci.
Besedilo in fotografije: Nevenka Hvalec in Jože Lekše
