Vlada je leto 2023 razglasila za leto Karla Destovnika – Kajuha, ki bi decembra lani dopolnil 100 let. Knjižnica Velenje je v spomin nanj – kot pesnika, prevajalca in narodnega heroja – izdala zbirko KAJUH 100, v kateri je skupno izšlo osem knjig.
V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) sta predstavitev doživeli peta in šesta knjiga – Kajuh Podobe in Kajuh Objave, katerih avtorja, Vlado Vrbič in Marijan Rupert, sta tudi avtorja ODLIČNE razstave z naslovom Čas življenja in čas smrti: Karel Destovnik – Kajuh, ki smo si jo ob vodenju gospoda Ruperta z navdušenjem ogledali. Torej: ogled Kajuhovega življenja in dela z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence, predstavljene so tudi revije, publikacije in knjige z njegovimi objavami.
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), naša največja knjižnica, ki jo je sloviti arhitekt Jože Plečnik zasnoval kot tempelj znanja in modrosti, je še ena od njegovih brezčasnih arhitektur.
Na zemljišču, kjer stoji danes NUK, je bil nekdaj Turjaški ali Knežji dvorec, zgodnjebaročna palača, v kateri je bila bogata baročna knjižnica. Potres, ki je zajel Ljubljano leta 1895, je stavbo tako močno načel, da so jo morali porušili. Nekaj desetletij je bilo zemljišče nato prazno, vse dokler na njem niso postavili nove univerzitetne knjižnice.
Plečnik je svojo vizijo knjižnične stavbe kot svetišča, posvečenega znanju, objavil že leta 1930. 5. oktobra 1936 pa se je s prvo lopato bana Marka Natlačna gradnja končno začela, končana pa je bila marca 1941.
Mojster Plečnik je zunanjost stavbe oblekel v škrlatni plašč, iz opeke in kamna, ter nanjo »obesil« angleška okna.
Vhod v knjižnico ni z glavne ulice, temveč s stranske, Turjaške. Pot do znanja pa zahteva napor, kar izjavljajo že velika in težka vhodna vrata. Kljuko vhodnih vrat, postavljeno višje od običajne, krasita glavi konjičkov, ki ponazarjata Pegaza, mitološkega krilatega konja, ki naj bi v tem primeru predstavljal simboličnega vodnika obiskovalcev knjižnice v svet znanja.
Iz vhodne veže vodijo vrata na osrednje, znamenito in mogočno črno stopnišče z 32 stebri iz podpeškega marmorja (iz kamna iz Podpeči), simbolično je oblikovano kot pot od teme proti svetlobi, torej k znanju, vrstijo pa se do velike čitalnice. Na vrhu glavnega stopnišča je tudi kip Primoža Trubarja, očeta slov. knjižnega jezika oz. prvega slovenskega pisatelja, pisca prve slovenske knjige Katekizem in Abecednik (1550).
Za knjižnico je bilo usodno strmoglavljenje nemškega poštnega letala januarja 1944. leta. Letalo je predrlo streho nad čitalnico ob Gosposki ulici, nato zdrselo po vsej dvorani čitalnice in se ustavilo pri stekleni steni ob Vegovi ulici. Tedaj naj bi eksplodiral bencin in požar je v nekaj sekundah zajel vso dvorano. Gorele so knjige in gorelo je leseno pohištvo in druga lesena oprema.
Zgorelo je več kot 50.000 enot gradiva, pa tudi velik del katalogov. Pa vendar je bila tudi sreča v nesreči. Čitalnico so namreč le pet dni prej zaradi pomanjkanja kurjave zaprli za javnost. Tako je nesreča poleg posadke letala zahtevala le eno žrtev. Do jeseni je bila stavba za silo urejena, z izjemo velike čitalnice, ki so jo na slavnostnem dogodku za javnost odprli 8. februarja 1947.
Na stranski portal na Gosposki pa je Plečnik postavil mogočen kip Mojzesa, ki z iztegnjeno desnico vabi mimoidoče v hram učenosti. Kip je delo kiparja Lojzeta Dolinarja.
KRIŽEVNIŠKA ULICA je ena najstarejših in tudi najlepših ljubljanskih ulic, ki postane 22. junija, na dan tradicionalne prireditve Dan križevniškega soseda, središče številnih kulturnih dogodkov. Na tem svečanem odprtju ozelenijo ulico. Vsi obiskovalci so namreč vabljeni, da s seboj prinesejo lončnico. Dogodek organizira Mini teater v sodelovanju s sosedi iz Križevniške ulice. Del kulturnega programa je za otroke, in sicer ogled lutkovne predstave, nato sledi glasbeni del. Mini teater je v lanskem letu, ko smo praznovali 100. obletnico rojstva Karla Destovnika – Kajuha in 150. obletnico rojstva Jožeta Plečnika, namestil tudi križevniške klopi, ki krasijo verze slovenskega poeta ter besede največjega slovenskega arhitekta.
Nekoč je bila to temačna in prav nič privlačna ulica, po zaslugi direktorja Mini teatra Roberta Waltla pa se je v petnajstih letih spremenila v najlepšo in najbolj fotografirano.
Nekdaj so na njej živeli ribiči, ki so spodaj v Ljubljanici lovili ribe, na Križevniški pa sušili mreže, na njej pa je živelo, delovalo ali ustvarjalo tudi cel kup za nas Slovence pomembnih osebnosti – med drugim družina Blaža Crobatha, očeta pesnice Luize Pesjakove ter prijatelja in mecena Franceta Prešerna, ki je sem hodil ne le k prijatelju, ampak je tukaj spoznal tudi svojo ženo Ano Jelovškovo, s katero je imel tri otroke; tukaj bi naj tik pred smrtjo živel tudi pesnik Srečko Kosovel, nekaj mesecev se je pri sorodnikih skrival tudi Kajuh; tukaj je živela tudi igralka Majda Potokarjeva, pa Radko Polič – Rac in drugi …
(Vsebinski del izleta in besedilo: Nevenka Hvalec, članica upravnega odbora UNI3 Velenje)
(Foto: Marija Skrt, članica upravnega odbora UNI3 Velenje)
