ki ga praznujemo že od leta 1999, ko ga je UNESCO razglasil za enega izmed svetovnih dni z namenom spodbujanja branja, ustvarjanja, objavljanja poezije in učenja o njej. Na prvi pomladni dan tako odmevajo pesmi po vsem svetu, da nas opomnijo na pesniško lepoto … Temu dnevu se pridružujejo z lastno poezijo tudi člani in mentorica krožka Pesništvo in recitiranje.
Vabljeni k pesniškemu prebiranju!
ANA ANITA LEKŠE
POMLAD 2022
Zapihaj, pomlad, skozi škrge vesolja!
Privabi pogum izpod naših korakov!
Potrgaj cvetje z rdečih oblakov!
Nanizaj gnezda na prostrana obzorja!
Prebudi se, veter,
ponesi jih tja,
kjer moč upanja domuje,
kjer ljubezen se žrtvuje
v želji,
brat brata znova prepoznati,
človeško nrav obvarovati.
Zadihaj!
Dihaj, pomlad, s pljuči vesolja!
PREBUJANJE
(rondel)
Se vonj pomladi nehote prebuja v ljudeh?
Previdno topijo zimske okove.
Ne morejo utišati glasu sive sove,
ki jih spremlja na vsakdanjih poteh.
Prestrašena lica že zaznavajo zeh.
Toplina prevzema zapuščene bregove.
Se vonj pomladi nehote prebuja v ljudeh?
Previdno topijo zimske okove.
Glasno ptičje dvorjenje vsiljuje nasmeh.
Spočita narava vznemirja speče vrtove.
Objema gozdove, travnike, grobove.
Nevesta v belem trosi rdeče cvetje po tleh.
Se vonj pomladi nehote prebuja v ljudeh …
OZNANILO
Drevo
drevesom šelesti.
Ptiček
ptičkom žvrgoli.
Človek
človeku oznanilo deli:
Prihaja!
Prihaja pomlad!
Prebudimo se!
Odprimo se ji!
Z njo se up rodi!
METKA SEVER
V PRIČAKOVANU POMLADI
Slišala sem ptičko pet,
kot bi naznanjala pomlad.
Ah, ptičica predrobna, ne veš,
da zima ni nam še zaprla zadnjih vrat.
Ne boj se, ptička,
če zapade sneg in nastopi mraz,
zrnja ti natrosim,
in še je gostih vej,
da peruti mokre si pogreješ
in se posušiš.
A v upanju,
da zima res ne more dolgo trajati,
prav kmalu boš zapela,
solo ali v zborčku.
To bo najlepši glas,
najlepša pesem,
najlepši čas.
SONCE
V mladem jutru sonce že razkriva svoje čare.
Komaj vstane, že razteza žarke tja na krošnje,
kjer so ptičja gnezda, pa do jezerske gladine,
kjer labodka greje svoje mlade.
Tu pomaga češnjam dozoreti,
in kdor ga zjutraj gleda, vidi,
da želi si duše nam pogreti.
Ja, o soncu res bi večkrat mogli peti
in se zavedati, da pomaga nam živeti.
SRNA
Kako po tiho, kako neslišno
iz gozda srna je stopila.
Zdaj se ozira in se boji,
da kdo ji princa prepodi,
ki čaka jo na jasi.
Ne boj se, srna, počakala bom tu,
da mirno prečkala boš pot.
Pohiti, srna, zdaj, ne stoj kot hlod,
da ne popiha ti ta tvoj falot.
A nekaj te prosila bom,
da daš mi v zameno.
Dovoli, da ko pride čas,
lahko bom tvojo videla družino.
Pohiti, srna, zdaj, ne stoj,
in mene se nikar ne boj.
NEVENKA HVALEC
POMLADNE drobtinice
(haikuji)
***
kakšen užitek
pod zelenilom krošenj
srkati pomlad
***
cvetoča pomlad –
žafrani, trobentice,
belih zvončkov glas
***
cvet trobentice
nudi sladkost in pesem
otrokom pomladi
***
srčnost trobentic –
na modrem plašču neba
rumeno sonce
***
trobentice, traraaa,
trobijo ob potoku
odo pomladi
***
marjetica zre
v nebesnem ogledalu
svoj sončni obraz
***
lesena klopca –
v senci pod njo se skriva
šopek trobentic
***
odprto okno –
sončni žarki skačejo
po postelji sna
***
sonce počiva
kot utrujen popotnik
v meditaciji
***
poljubi sonca
posušijo jutranje
sledi zvezdnih nog
VRBA
(haiku pentlja)
Kdo ti, vrba, kdo,
v tem mladoletju spleta
vrbove kitke?
Vrbove kitke?
Drobni prstki deklice
v igri nasmeha.
V igri nasmeha,
s sijajem sonca v očeh,
z mehkobo v dlaneh.
Z mehkobo v dlaneh
kot dotiki poljuba
v otroških laseh.
V otroških laseh
sončni žarki kričijo:
Kdo ti, vrba, kdo …?
BOJAN KREVH
TROBENTICE
(pantum)
Trobente glas se vije
prek zelene trate,
močno trobentica zasije:
cel vrt jih imate.
Prek zelene trate
jutranja rosa se pomika,
cel vrt jih imate –
trobentic čudovita slika.
Jutranja rosa se pomika,
drevesne liste obožuje,
trobentic čudovita slika –
vedno bolj modruje.
Drevesne liste obožuje
droben metulj, ves pisan,
vedno bolj modruje,
saj je list vse bolj porisan.
Droben metulj, ves pisan,
počasi odleti v daljavo vstran,
saj je list vse bolj porisan
in poln je zunanjih ran.
Počasi odleti v daljavo vstran,
da videl bi skriti svet,
in poln je zunanjih ran,
a spremenil se bo v trobente cvet.
STANKA OGRIZEK
MOJA POMLAD
Vidim te prihajati čez travnik,
kjer moje misli spletajo gnezdo pravkar rojenih sanj.
Sramežljivo se nasmihaš skozi komaj vidno meglico mojemu hrepenenju,
medtem ko sledim parfumu vijolic v sveže opranem jutru.
Vedno znova me zapuščaš prepuščeno neusmiljenemu času,
da name riše nov zemljevid.
In potem se vrneš, ponovno.
Oblečena v novo obleko, posuto s češnjevimi cvetovi,
in spet sem vsa tvoja – moja pomlad!
Ljubim tvoja jutra, prebujena z nasmehom sonca,
z ozelenelimi drevesi in rumenimi narcisami.
Ljubim petje ptic, čivkanje lačnih mladičev v njihovih gnezdih.
Kot voda se zlijem v tvoj objem in s tabo potujem po lahnih brzicah,
lahkotno, kot pravkar izpadel puh novorojene siničke.
Nato odideš, tiho, neopazno.
Vem, spet se boš vrnila, ponovno.
Pripravila: Nevenka Hvalec, mentorica krožka Pesništvo in recitiranje
