Duška Kolšek, animatorka krožka Pesništvo in recitiranje pod mentorstvom Nevenke Hvalec je o krožku zapisala:

“Dober dan! J

Krožek Pesništvo in recitiranje izpolnjuje tudi v  šolskem letu 2020/21 vse svoje naloge, ki jih ni malo (2. letnik je ker težak). Upoštevamo vse ukrepe, da se izognemo okužbi s koronavirusom. Ampak  virusa prijateljstva in ljubezni do poezije se ne bojimo, ta nas zdravi in pomlaja.

Za nami je prvi mesec, v katerem smo imeli pouk v naši učilnici, enodnevno šolo v naravi, izobraževanje v kulturni ustanovi. V tem mesecu pa že uporabljamo elektronsko pošto in neskončne možnosti spleta. Tako smo v četrtek, 5. novembra, imeli pouk na daljavo. Hvala Bojanu, ki nas je zvabil v uporabo aplikacije ZOOM. (Ni nič bolelo.) Videvali se bomo vsak teden.

Iz domačih pisarn, učilnic (in kavčev) smo  videli  učiteljico Nevo in sošolce in slišali, kako zvenijo naše domače naloge. Pesniške verze smo morali dopolniti s čim bolj izvirnimi metaforami – primerami. Literarne stvaritve delimo tudi z vami. ”

Stanka Ogrizek 

PRIŠEL SI

Prišel si ob jutranji zarji kot svetloba moje usode,

ko ležala sem še kot zmečkana blazina v puhasti jutranji meglici.

Prišel si ljubit se z mano kot veter pomladni med breze,

ko zagledal si me, si drhtel kot nestrpen list mogočnega hrasta.

 

Prišel si, da greva k reki, kot pride pomlad k poletju,

objeta se sprehajava tam kot zasanjana potnika sredi vesolja.

Vse, kar sva počela, kot izpita kapljica usode se je zdela,

naj se ne konča kot nedokončana zgodba v izgubljenem času.

 

Prišel si ob sončnem zahodu kot sladek okus mojih sanj,

vsa obsijana čakala sem te, kot izsušena usta čakajo prvi požirek tekoče omame.

Odšla sva z roko v roki kot zakasnelo hrepenenje časa po mahovito-travni blazini,

ker srečna sva bila kot vriskajoča  otroka na pisanem  vrtiljaku.

Bojan Krevh

PRIŠLA SI

Prišla si ob jutranji zarji kot rahla sapica nenadoma izza vogala,

ko ležal sem kot dojenček v zibki,

prišla si ljubit se z mano kot žarek sonca na gladino vode,

ko zagledala si me, si drhtela kot žvrgojoči slavček.

 

Prišla si, da greva k reki, kot pride najina hčerka, da se gremo igrat v peskovnik,

da objeta se sprehajava tam kot včasih, ko sva še najstnika bila,

vse, kar sva počela, kot je želelo najino srce,

naj se ne konča kot reka, ki odteče.

 

Prišla si ob sončnem zahodu kot skrivnostna ljubica,

ves obsijan čakal sem te kot mali otrok liziko,

odšla sva z roko v roki kot takrat pred oltar, 

ker srečna sva bila kot resnična zaljubljenca.

 

Duška Kolšek

PRIŠEL SI

Prišel si ob jutranji zarji kot prvi žarek,

ko ležala sem še, kot da še čakam sanje,

prišel si ljubit se z mano kot nekoč,

ko zagledal si me, si drhtel kot prvič.

 

Prišel si, da greva k reki kot  žejna ljubezni,

objeta se sprehajava tam kot dvojina,

vse, kar sva počela kot midva,

naj se ne konča kot jaz in ti – vsaksebi.

 

Prišel si ob sočnem zahodu kot zadnji sočni žarek,

vsa obsijana čakala sem te, kot da je prvič,

odšla sva z roko v roki, kot da sva le midva,

ker srečna sva bila kot eno.

Ana Anita Lekše

PRIŠEL SI

Prišel si ob jutranji zarji kot             vitez beline,

ko ležala sem še kot                       nežnost topline,

prišel si ljubiti se z mano kot           potok deroč,

ko zagledal si me, si drhtel kot        ognjeni obroč.

 

Prišel si, da greva k reki, kot pride  vihar v snu,

objeta se sprehajava tam kot          bršljan po drevesu,

vse, kar sva počela kot                    nevihti poletja,  

naj se ne konča kot                         meglica zavetja.

 

Prišel si ob sončnem zahodu kot     vitez temine,

vsa obsijana čakala sem te kot        zarja miline,

odšla sva z roko v roki kot               bršljana prepletena,

ker srečna sva bila kot                     cvetova omamljena.

Nevenka Hvalec

PRIŠEL SI

Prišel si ob jutranji zarji kot šepet listov v krošnjah dreves,

ko ležala sem še kot beli lokvanj v objemu meglic;

prišel si ljubit se z mano kot metulj, ki sede na cvet,

ko zagledal si me, si drhtel kot ob vrnitvi jata ptic.

 

Prišel si, da greva k reki, kot pride noč v soju zvezd,

objeta se sprehajava tam kot zvezda danica in repati komet;

vse, kar sva počela kot zaljubljenca pod zvezdnim plaščem neba,

naj se ne konča kot zvezdni utrinki v nočeh.

 

Prišel si ob sončnem zahodu kot morski val v zlato ujet,

vsa obsijana čakala sem te kot koralni podvodni svet;

odšla sva z roko v roki kot zahajajoče sonce v dotiku gora,

ker srečna sva bila kot biser v školjki na dnu morja.

Čudovito! Bravo za Nevenko in njene pesnike!

Objavila: Zdenka Uršnik