Medtem ko sedaj lastovice pridno skrbijo za svoja gnezda in naraščaj v njih tako, da nimajo časa niti za ščebetanje,  Lastovke Univerze za Tretje življenjsko obdobje, osvobojene takšnih in podobnih skrbi, razveseljujemo sebe in druge s svojim ubranim petjem na vajah in na nastopih tudi še globoko v poletje.

Čeprav smo pele že ob najrazličnejših priložnostih, veselih, svečanih, a tudi žalostnih, je bil naš zadnji nastop, v četrtek, 4. julija, ne le svečan, ampak tudi ganljiv in vesel. Saj smo pele celi dvorani parov, ki so praznovali zlato ali diamantno poroko. V oporo so nam bili naši zvesti glasbeniki Urška, Ciril in seveda Franjo, a vsi smo zvesto sledili vsakemu gibu naše dirigentke Tadeje Cigale. Neizmerno smo ji hvaležne za njeno  požrtvovalnost in naklonjenost, da nas je kljub vsem oviram in težavam pripeljala tudi skozi to študijsko leto in prepričane smo, da bomo septembra lahko nadaljevale, nadgradile in izbrusile že pripravljen program in se predstavile ljubiteljem petja na Javni vaji in še na kakšnem drugem nastopu.

A  jeseni nas bo naša Tadeja  gotovo razveselila z novim izborom pesmi za prihodnje nastope na Mavrici, Jajčariji, v Domovih za starejše in vsepovsod tam,  kamor nas bodo povabili. Zato se veselimo počitnic, vendar tudi z zaupanjem in vedrino pričakujemo novo leto druženja, skupnega dela in nastopov.

 

Grlo ni le za pitje –  je za petje;

Petje ni le za zabavo – je za zdravje;

In zdravje je naše največje bogastvo in sreča.

Zapisala: Marija – Manca Potočnik

Naš pesnik, vrli in vsestranski Martin Pustatičnik je napisal jubilantom pesem, ki jo je navzočim prebral, mi pa jo v nadaljevanju objavljamo:

ZLATA IN DIAMANTNA POROKA

Na zemlji je veliko navdihov,
ravnin in dolin ter cvetnih bregov.
V sončnih se žarkih ljubezni kalijo,
radost, hrepenenje in srečo budijo.

Človek spoznava človeka,
vidi njegov nasmejani obraz,
čuti toplino srca,
sliši odmevati glas,
ki vabi in kliče:
»pridi, kličem te jaz«!

In tako smo slišali glas srca,
naša je pesem segala prav do neba;
njeni mili stihi
pripeljali so nas pred oltar
in častni je angel pred nama bedel
kot pravi pesnik Tone Pavček:
»…na tronu je v cerkvi sedel
in slišal nežni glas:
eden je rekel DA,
drugi je rekel JA
in videl, da sta sklenila roke,
poljubila se;
a on je ponavljal spev
večne ljubezni.«

In pesnik Feri Lainšček pravi:
»Divji ritem meri čas
noč je kratka, dan mineva.
Ljubim tvojo moško dlan,
ki napenja svilo kože,
vabim te na svojo stran
z milim glasom rajske ptice.«

Družini prinašajo otroci veliko veselje.
Z njimi je okoli nas prava sinjina
neba, ki ga krasijo nasmejani žarki sonca, a zvezde ponoči utrip merijo srca od začetka do konca.

Življenje naše teče dalje:
a obzorju se nove je sreče pokazal
pojočega sonca zlati sijaj.
Po srebrnih stezicah vile
vnuke in vnukinje so nam delile,
pripeljale nas v čudoviti
blagoslovljeni kraj.

In danes, jutri…še bo sonce sijalo,

Martin Pustatičnik

Iskrena hvala vsem nastopajočim, ki so nam in jubilantom popestrili in obogatili dan!

Fotografirala in objavila: Zdenka Uršnik