Ekskurzija zgodovinsko etnološke skupine

Ekskurzija zgodovinsko etnološke skupine

V sredo, 23. novembra 2022, smo se člani skupine, pod vodstvom zgodovinarja in mentorja Damijana Kljajiča, popeljali iz Velenja skozi krožišče bodoče koroške avtoceste proti Plešivcu, kjer smo na tamkajšnjem pokopališču postali ob grobu, kjer počiva Ana Lušin – Cankarjeva ljubezen.

Nato smo se odpeljali do Graške Gore, se ustavili pred obeležjih spomina na borce XIV. divizije in si ogledali njihov spominski muzej. Kustos Muzeja Velenje Vinko Mihelak nam je obrazložil »trnjevo« pot borcev, ko so se v najhujši zimi leta 1944, borili in prebijali v naša kraje. Tudi na dan naše ekskurzije je na Graški Gori zapadel sneg. Bilo je vetrovno in zelo hladno, zato smo še bolj čustveno oživljali dogodke tistega časa. Tu smo se poklonili padlim borcem. Ob stoletnici rojstva soborca, pesnika Karla Destovnika Kajuha pa je Ana Anita Lekše, članica literarne skupine, prebrala lastno pesem – Utrip življenja.

Pot smo nadaljevali v Šmiklavž. Tam smo si pod vodstvom skrbnika ogledali cerkev svetega Miklavža – Nikolaja. Mentorica literarnega krožka Nevenka Hvalec pa nam je iz literature prebrala nekaj zanimivih podatkov in tako predstavila zgodovino te cerkve. To je ena starejših cerkva v Sloveniji. Le-ta je bila prvič omenjena leta 1265. V poznejših letih je bila večkrat povečana in prenovljena. Danes je lepo vzdrževana, ima kopico lepih fresk in še vedno ohranja baročni videz.

Cerkev sv. Miklavža v Šmiklavžu
Oltar v cerkvi sv. Miklavža v Šmiklavžu

Pot se je spustila proti Vodrižu pri Slovenj Gradcu. Vremenske snežne razmere in tudi gradnja koroške avtoceste na dovozu do gradu, nam nista omogočila prvotno načrtovanega vzpona do razvalin gradu Vodriž. Ustavili smo se v bližnjem gostišču Bučinek. V prijetnem ambientu smo se pogreli in se okrepčali. Navzočim sem razdelil fotografije in gradivo o zgodovini gradu Vodriža. Gradivo in slike sva pripravila z ženo, ko sva dva dni pred tem obiskala njegove razvaline. Nevenka, je navzočim posredovala gradivo o zgodovini in posebnosti tega gradu.

Razvaline gradu Vodriž

Grad je bil prvič omenjen 1383. Menjal je veliko lastnikov. Leta 1766 je pogorel in koncem osemnajstega stoletja ni bil več naseljen. Bil je pomemben tudi zaradi več stoletne cestne povezave med Šaleško, Mislinjsko in Mežiško dolino, ki je prvotno vodila iz Šoštanja, mimo gradu Fortinek, proti gradu Vodriž v Mislinjsko dolino. Po odprtju ceste skozi Hudo luknjo, ki je bila odprta po prvi svetovni vojni, pa je cesta med Vodrižem in Fortinekom propadala.

V povojnem obdobju je zanimiva tudi zgodba ljudskega pesnika – puščavnika Emerita Valentina, ki je leta 1935 izdal knjižico – Puščavnikovi verzi. Le-ta se je zaradi nesrečno izgubljene ljubezni umaknil v samoto in vrsto let bival v razvalinah tega gradu. Nevenka Hvalec je prebirala samotarjeve verze, Ana Anita Lekše, pa nam je posredovala lastno pesem iz njene tretje knjige – grad Vodriž.

Gostišče Bučinek v Vodrižu
Motiv iz spominske sobe Jožeta Tisnikarja

Ob koncu nam je gostilničarka gospa Metka Šifer, v dveh spominskih sobah, predstavila življenje, slikarja Jožeta Tisnikarja iz Slovenj Gradca, ki je bilo v veliki meri povezano tudi z njeno gostilno in zanimivo zgodbo njene sorodnice.

 

Z ganljivimi in tudi prijetnimi vtisi smo se ob zaključku odpeljali proti Velenju v želji, da se na podobnih potovanjih še velikokrat srečujemo.

                                                                                                      Animator Jože Lekše

 

Fotografije so prispevali udeleženci ekskurzije na Graško Goro in Vodriž

X