Anita, Ana Lekše, študentka krožka Pesništvo in recitiranje, pod mentorstvom Nevenke Hvalec, zelo rada piše. Tako je obesedila slike, ki jih dobimo na zaslon, ko prižgemo računalnik. Tokrat je poslala dve sliki o veliki noči:

Potopimo se v obdobje začetka našega štetja dni, tednov, mesecev in let. Takrat so sužnji v krvavem znoju in z golimi rokami, gradili mogočne koloseje in veličastne templje po vsem takratnem, vzpenjajočem se Rimskem imperiju. To je bilo za mnoge kruto obdobje; naklonjenost ljudi pa si je oblast pridobivala z osvajalsko politiko in ukrepom kruha in iger.

V času vladavine cesarja Tiberija so svečeniki po krivem obsodili preroka, čudodelnega misleca Jezusa, ki je dejal, da je njegov oče Bog vsega stvarstva in da ga je oče kot sina edinca poslal na zemljo za odrešitev sveta. S svojimi deli in življenjem naj bi povzdignil že pozabljene človeške vrednote in razodel smisel bivanja na zemlji.

Zaradi tega so ga rimski vojaki na Oljski gori živega pribili na križ, kjer se je v trpljenju in  hudih mukah poslovil s tega sveta.

 

 Za Oljsko goro, ki žaluje močno,  je čipkasti žalni prt stkalo nebo. S tisočerimi zvezdicami, ki počasi, počasi  ugašajo v temo.

V slovo Njemu, ki s svojim trpljenjem je odpustil, izničil vse krivice in nam pokazal pot do prave resnice.

V zahvalo mu pesem podarimo ubrano. V naročje položimo mu svoje srce. Naj ga osvetli s svojim žarom, naj vdihne mu upanje in moč za snidenje … nekoč.

 

Sledita še dve o corona času:

Sonce  pošilja  svoje zadnje večerne žarke na osamelo ulico, ki je ujeta med preteklostjo in sedanjostjo. Povezuje jo Most vzdihljajev z majhnim stolpičem, v katerem je ura, ki nam meri čas.

To je čas sedanjosti in ta čas neizprosno briše korake življenja ter prazni ulice mest. Praznina pa je dokaz, kako nemočen je mogočen človeški ego, ki je zopet pokleknil pred novim nevidnim corona rotacijskim delčkom.

Se bo ta delček tako razmnožil da bo uničil samega sebe? Ali ga bo premagalo znanje modrih ljudi ali pa ga bo uničil grozeči, rdeči izbruh spečega vulkana?

 

Nekoč kuga, kolera, španska gripa, danes …

Neznani novinec Covid-19 je prestopil človeške dveri, poplavil  njihove misli in se potopil v njihov dihalni tok. Tu se je krepil, ustvarjal svoje potomce in ti so se pričeli nevidno sprehajati po človeškem bivalnem okolju.

Slikoviti lampijončki so se  s krvjo obdali. Gondole so se v črnino odele. Živahna mesta so mesta duhov postala. Otroška igrišča, sprehajalne poti, parki so samevali. Solze vsega sveta so se v krču združile in žalovale.

Samo roke, dleta, kladivo, vse dni in noči, zavzeto marljivo, klesale so v marmor sivi cvet in izklesale spomenik Osamitev kot pomnik za ves svet.

 

V petek, 17. aprila smo prejeli še dve sliki in dva zanimiva teksta:

V neoskrunjeni zeleni soteski, obdani z visokimi gorami, sta si narava nehote in človek hote združila. Na koži Zemlje sta skupaj vgravirala »tatu« z imenom Paritveni ples anakond in njihova levitev.

Ta »tatu« bo ostal toliko časa, dokler se ga Zemlja ne bo naveličala. Takrat ko se ga pa bo, bo le-tega kot prah stresla s svoje površine in si po podobi svoje narave vrisala novega njej ljubega.

To pa je le vprašanje časa, kdaj se bo …

 

Poglejmo od blizu ta delček zemlje, ki brezizrazno zre predse. Niti sončnega žarka se več ne razveseli.

Tu, prav tu in prav na današnji dan se je tektonska plošča premaknila in dolino na dva dela razdelila.

Še tam, daleč nekje,  se je v jutranjem času s svojim drgetanjem,  starega mestnega jedra in božjega hramu dotaknila.

Osuplost in otopelost, takoj pojdita vstran, svetlo obzorje že oznanjuje nov, vedrejši dan!

 

Danes, 19.04.2020,                    mi je Anita poslala še dve sliki in teksta:

Seizmologi so že zvečer zaznali premikanje Zemljine površine in o tem obvestili okoliške prebivalce na prebujanje ognjenika.

In prav to noč je polna luna še močneje zasijala. Vedela je, ko se bo prebudil on, kateremu je rimski bog ognja dovolil, da nosi njegovo ime, Vulkan, jo bo ta v celoti zasenčil s svojim vročim pepelom in s plini. Le-te bo z vso silovitostjo bruhal v nebo. Okoli polnoči se je streslo vso pogorje. Vulkan je stopil na plan in pričel s svojo igro v kateri je večni zmagovalec.

Tudi pri nas je nekje pred 30 milijoni let, globoko pod takratno morsko gladino, rjovel Vulkan in tako ustvaril edini gorski vrh vulkanskega izvora, Smrekovec.

S tem edinim, ugaslim vulkanskim pogorjem v Sloveniji pa smo pridobili izjemno geološko dediščino.

 

Mi Groharjev sejalec podal je pest pšenice, naj jo oplemenitim z virusom modre resnice.

Naj jim dodam še semena dobrote,  naj jih posejem po njivah morja.

Ta bodo zatrla plevel gorja, sramoto vsega sveta.

 

V torek, 21. aprila sem od Anite Lekše prejela pismo: “Ker je 22. april svetovni dan našega planeta, vam pošiljam le en prispevek, ki ga posvečujem naši ljubi Zemljici.”

ODA ZEMLJI

Ti, ki napajaš, vzburjaš naše moške.

Ti, ki ponazarjaš vse ženske značaje.

Ti, ki porajaš, do zrelosti vzgajaš vse njune plodove.

 

Tebi gre zahvala,

ker nas hraniš,

sprejemaš in dovoliš,

da smo s teboj.

 

Da lahko na tebi živimo

in v tebe odložimo

naša dopolnjena telesa.

 

Ne pozabimo, da so voda, zemlja in zrak pogoj, da lahko …

 

Včeraj, 22.04.2020. zvečer je Anita poslala sliki in tekst z naslovom ” Zemlja malo drugače” :

Pri nastanku novega velikega poka je vesolje ustvarilo novo žarečo kroglo, katera se je milijone let ohlajevala in si tako pridobivala novo podobo.

Krogla si je poiskala svojo orbito, se ugnezdila v njej in v tem osončju potuje že od svojega spočetja.

S fizikalnimi in kemičnimi reakcijami, so nastali plini, grbine, vdolbine in v njih slane in sladke vode.

Krogla se je obdala z atmosfero, se zaščitila z modrim ozonom in na tej nedokončno ohlajeni krogli se je ustvaril prostor za evolucijo življenja.

 

Zemlja se vsa srečna vrti okoli svoje osi in potuje po svoji poti okoli vročega Sonca. Všeč ji je, zato mu nastavlja svoji lica, da jih lahko boža s svojimi toplimi žarki.

Želi ga očarati. Kiti se z opojnimi cvetnimi listi in vsake kvartine menjava oblačila. Prav sedaj poseda ob rečni strugi in se oblači v rjavo – zeleno dolgo oblačilo.

Venomer mu ponuja nektar svojega življenja in Sonce ga z veseljem počasi vsrkava v svojo kupo. Ko je ta prepolna, ga ji s curkom ali z rahlim pršenjem vrne nazaj.

S to igrivostjo se fantastično dopolnjujeta in zato te igre ne bosta nikoli opustila.

 

Naj živita narava in kultura je zapisala 24. aprila Ana Anita Lekše, ko je poslala naslednji dve sliki s pripadajočim tekstom. Pa poglejmo:

 

Narava je poklicala ptice selivke in jim naznanila, da je v našo deželo prišla pomlad. Prišel je čas, da se vrnejo v svoja rojstna domovanja.

Kot begunec se je Štrk pognal na pot, zaplahutal preko nevihtnega morja in preko mnogih preprek. Ves onemogel se je z višine spustil v nizki let, saj je prepoznal domače okolje, kjer je prvič srečal svojo ljubljeno. Ne samo želja po preživetju, gnala ga je ljubezen, ki se je sčasoma spreminjala v brezpogojno zvestobo in ta se je ukoreninila prav v teh gracioznih pticah.

Vsaka živalska vrsta ima svoj značaj. Vsi živalski značaji pa so se združili v najbolj razvitem bitju – človeku.

 

Kultura je čajni nasad, je riževo, pšenično polje, ki nas hrani,  in poživlja telo ter duha. Je namakalni sistem, kateri ustvarja pogoj za zdravo in bujno rast kultur.

Kultura pride vsakomur in vsemu naproti ter z radostjo poda roko. Se dotakne vsega neživega, živega in je gonilna sila sveta.

 

Kultura

 je sonce, ki greje tudi takrat, ko je hladno.

Je luna, ki razjasnjuje nočne poti.

Je veter, ki dvigne biserni prah in ga ponese v svet.

Je čas, ki ga nihče ne more ustaviti.

 

Tu sem doma!

Tu vidim visoke gore, širne planjave.

Tu slišim šelestenje dreves in ptičje pozdrave.

Tu čutim brstenje narave.

Kadarkoli in kjerkoli hodim po deželi naši,

vedno mi ta ponuja kelih svoje neizpite prelesti.

 

 

Objavila: Zdenka Uršnik