Naše vezilje “Spominčice” že 25 let ustvarjajo pod mentorstvom Jožice Grobelnik, ki nam je poslala prispevek za bilten. Ob visokem jubileju in dejstvu, da so zelo aktivne in v ponos celotni UNI 3 Velenje z veseljem objavljamo:

MOJE SPOMINČICE

V tihem vetru pridne roke

gladko nit prepletajo,

vezejo čudovite vzorce,

polne sanj in domišljije,

kot se nit življenja vije.

Dobre želje združijo v zvezde,

srečo v Sonce preoblikujejo,

nato po robu bele čipke še nasujejo.

Galerija Šoštanj, marec 2021.

Krožek Slovenske ljudske vezenine – »SPOMINČICE« proslavlja 25. obletnico delovanja na ANDRAGOŠKEM DRUŠTVU Univerze za III. življenjsko obdobje Velenje.

Ime krožka Spominčice je nastalo ob prebiranju simbolnih pomenov posameznih cvetlic, ki jih vezemo. Prav je, da vsaka vezilja ve, komu bo prt namenjen in kakšen pomen ima izvezena rožica. Spominčica je ena od redkih cvetlic, ki svoj simbolni pomen nedvomno izraža že z imenom. Pri tem pa je posebno zanimivo, da je osnovna vsebina brez razlike razširjena povsod po svetu, kar govori o svojevrstnih sinje-modrih cvetovih spominčice, ki ima v vseh jezikih enak pomen: »Ne pozabi me!« (Simbolika cvetja, T. Germ, 2002)«

Tudi na vezenje ne smemo pozabiti.

Ker je v krožkih vezenja »Slovenske ljudske vezenine – Spominčice« glavni cilj ohranjanja kulturne dediščine, ki je bila že skoraj pozabljena in izpodrinjena, smo se vezilje Univerze za III. življenjsko obdobje Velenje skupno odločile za ime »Spominčice«.

Vseskozi sem z njimi mentorica Jožica Grobelnik, oziroma eno leto me je nadomeščala Slavka Mijoč zaradi bolezni moje mame. Mentorstvo sem prevzela na pobudo gospe, Dr. Nene Žohar Mijoč, ustanoviteljice Univerze za III. življenjsko obdobje Velenje in gospe, Slavke Mijoč, soustanoviteljice Univerze za III. življenjsko obdobje Velenje. 

Začetki segajo v študijsko leto 1995/96, ko smo s krožkom začele na Centru za socialno delo v Velenju.  Prostorska stiska je bila velika in smo se že naslednje leto prestavile v večji prostor v Dom za starejše osebe v Velenju. Kmalu je sledila preselitev v sedanje prostore AD Univerze za III. življenjsko obdobje Velenje na Efenkovi 61. Tudi prvotna skupina s sedmimi članicami se je kmalu povečala na  skupno 15 oseb in dalje do 32 oseb, ki pa jih mentorica ni uspela obvladovati, zato smo naredili 2 skupini, ki uspešno delujeta že vrsto let. Zaradi bolezni in smrti članic so se skupini zmanjšali na 12 oseb v vsaki skupini.

Pri kronološkem pregledu 25-letnega dela Krožka slovenske ljudske vezenine »Spominčice« naj vas opomnim na naslednje:

  • oranje ledine na področju rokodelske dejavnosti, ki mu pravimo »vezenje«;
  • ponovno oživljanje, razvijanje in ohranjanje kulturne dediščine na področju vezenja v Šaleški dolini in širom po Sloveniji;
  • vsakoletne samostojne razstave vezenin, ki smo jih razstavljale na različne načine (v Muzeju na velenjskem gradu, v Muzeju Rudnika Velenje, na vseh OŠ v Velenju, raznih sejmih (cvetlični, jesenski, starotrških dnevih Šalek, Velenje, Dnevih kozjanskega jabolka, v različnih KS MO Velenje, tudi v krajih izven Velenja (po raznih zdraviliščih v okolici Velenja, …, v glavnem smo se udeležile s samostojno razstavo povsod, kjer so nas povabili;Naše delo pa ni bilo vidno samo v Sloveniji, temveč tudi drugje po svetu:

 

Naše delo pa ni bilo vidno samo v Sloveniji, temveč tudi drugje po svetu:

V Slovenski hiši v Bruslju so bile razstavljene vezenine z značilno slovensko ornamentiko.

V Saumurju v Franciji, kjer je bil v časopisu Courrier napisan in posvečen Sloveniji velik članek o slovenskih vezeninah in to na dan, ko je bil izvoljen francoski predsednik Nicolas Sarkozy. (Tako smo skupaj s Sarkozyjem na naslovni strani omenjenega časopisa dve vezilji – Jožici iz Slovenije  – Gabrič in Grobelnik s citrarjem Marjanom Marinškom, ki smo skupaj predstavljali vezenine Slovenije). V veliki katedrali smo bile zbrane vezilje iz cele EU, kar je bil za nas velik izjemen dogodek. Vsaka skupina je imela svoj kreativni kotiček in prostor za razstavo vezenin. Slovenske vezenine so bile prava paša za oči. Nekateri obiskovalci so si prišli ogledat vezenine po večkrat, saj so imeli to možnost, ker je festival trajal cel teden. Z dvignjenim palcem na desni roki so govorili: »Slovenia, Slovenia!« … Nad slovenskimi vezeninami in seveda tudi nad citrami so bili izjemno navdušeni. V Saumurju smo predstavili tudi »mini« modno revijo narodno nošnjo Kozjanskega in Šaleške doline. Manjkala pa tudi ni orehova potica, ki jo je Jožica Grobelnik spekla in  v naročju prinesla iz Slovenije v Francijo. (Tudi v avionu).  

Na mednarodnem festivalu rokodelcev »Zlatne niti u zlatnim rukama« v Vrnjački banji na jugu Srbije smo bile največkrat. Vedno smo vezilje našle kaj novega in zanimivega na področju strokovnega dela vezenja in upam, da ni bilo to naše  zadnje srečanje pred KORONO.  Tudi naše kolegice iz Vrnjačke banje in bližnje okolice so se udeleževale vseh naših festivalov vezenin, razen prvega.

Vrnjačka Banja, april 2019

 

Po Sloveniji in Hrvaški smo si ogledale različne razstave po etnoloških muzejih in razstavah, ki so jih pripravljala razna društva ali posamezne vezilje. Ti ogledi so bili v sklopu zaključnih izletov vse do korone, ko je tudi življenje v našem društvu nekoliko zamrlo.

Letnice 2012 zagotovo ne smemo izpustiti, saj je bila Univerza za III. življenjsko obdobje, Muzej Velenje in MO Velenje vključeni v projekt Evropske prestolnice kulture (EPK) Maribor. Mesto Velenje je bilo v ta projekt vključeno kot partnersko mesto. Med 24 zgodbami, ki so bile organizirane v MO Velenje je bil organiziran in zelo uspešno izpeljan 2. mednarodni festival vezenja. Rdeča nit festivala je bila »Naj zavesa«. Na festivalu so prvič sodelovale tudi skupina glinenih izdelkov »Gambate«.  S tem smo se umestili kot EPK Maribor v družbo mest, med katerimi so tudi Atene, Firence, Amsterdam, Berlin, Pariz

Grad Komenda na Polzeli, marec 2021.

Mednarodni festivali vezenja v Velenju so splet niti mednarodnega sodelovanja vezilj, ki  so z razstavami vezenih etnoloških mojstrovin prispevale k prepoznavnosti in ohranjanju bogate kulturne dediščine. Tradicijo vezenja pa so navezale na kreativna medgeneracijska sodelovanja z organizacijo kreativnih delavnic in poskrbele za srečanje etnologije z dizajnom. Vsi dosedanji festivali so bili pospremljeni s strokovnimi predavanji in glasbeno-plesnimi ritmi, ki so dopolnili preplet kultur in počastili v vezenine tkano znanje, čas in trud zbranih mojstric in mojstrov vezenja.« (Marija Vrtačnik –  takratna predsednica Univerze za III. življenjsko obdobje Velenje.)

Rdeča dvorana, oktober 2018

 

Medgeneracijsko sodelovanje

V vrtcu, februar 2019

Pikin festival v Velenju je nekaj posebnega. Toliko mladega vrveža in veselja otrok ne vidiš v nobenem drugem mestu v Sloveniji. Na njem vsako leto po cel teden (cele dneve) sodelujemo tudi članice krožka Slovenske ljudske vezenine – Spominčice. Otrokom in starejšim (učiteljicam in materam otrok) prikazujemo različne tehnike vezenja. Nekateri otroci komaj čakajo na ta izjemni Pikin festival. da nam pokažejo, kaj so izvezli v tekočem letu. Seveda jih vedno pohvalimo in pokažemo še drugi način izdelave vezenega izdelka. Vidi se kako lepo sodelujemo na medgeneracijskem področju.

Pikin festival, september 2019

 

 Naše sodelovanje je bilo opazno tudi v projektih:         

          Starejši za starejše

          Nitke prepletamo

          Mavrica prijateljstva …

 

V domu za varstvo odraslih in v gasilskem domu Velenje smo na  novoletnem srečanju imele modni reviji in izvezle okraske za novoletno jelko.

                  

Na promenadi v Cankarjevi ulici v Velenju sodelujemo kot rokodelke vezenja.

Na Cankarjevi, november 2019

 

Z gotovostjo trdim, da smo vezilje iz Šaleške doline ponovno oživile vezenje po celi Sloveniji. Danes cela Slovenija ustvarja vezenine kot še nikoli prej. Včasih se sprašujem: »Kje pa so na roke izvezene vezenine?«, če jih v trgovini ne najdemo. Res je, da jih je bilo veliko podarjenih izseljencem, ki se radi vračajo v Slovenijo in po odhodu iz Slovenije odnesejo eno najlepših daril »vezen prtiček z nageljni in srčki«, kot spomin na Slovenijo, kjer so nekoč živeli njihovi predniki. Ostali vezeni izdelki pa so še pri veziljah, njihovih sorodnikih ali prijateljih. Upam, da jih čuvajo in ohranjajo za bodoče rodove.

Bili so časi, ko smo vezilje bile še mlajše pred petnajstimi, dvajsetimi ali celo petindvajsetimi leti še bolj mladostne, boljšega zdravja, da smo vezle rute (peče) za različne folklorne skupine. Največje naročilo je bilo skupaj 12 peč za folklorno skupino Artiče. Tudi za Univerzo za III. življenjsko obdobje Velenje vsako leto izvezemo manjši prtiček, voščilnico ali kakšen drug vezen izdelek, ki služi univerzi za protokolarno darilce ob novem letu ali pa pride prav na kakšnem drugem dogodku ali zahvali.

V UNI 3 Velenje. maj 2020.

 

Zdaj so pa ti časi minili. Imam pa eno veliko željo, da naša dva krožka pomladimo! In zato prisrčno vabim vse tiste, ki imate željo, da se naučite lepega vezenja, da se nam pridružite in ugotovile boste, kako lepo se imamo, ko družno vezemo,  spoznavamo nove vzorce in metode vezenja, si pripovedujemo dogodivščine, zapojemo kakšno pesem, proslavljamo jubilejne rojstne dneve, po možnosti pomagamo ena drugi ter zadovoljno živimo vsak svoj vsakdanjik in praznik.

 

          Iz roda v rod,

          iz srca v vbod,

          ohranja se slovenska vezenina,

          bogastvo je, ki naj ne mine iz spomina.

                                                 Pepca Hohkraut         

 

Objavila 26. julija 2021. Zdenka Uršnik