21. MAREC – PRVI POMLADNI DAN IN SVETOVNI DAN POEZIJE,

21. MAREC – PRVI POMLADNI DAN IN SVETOVNI DAN POEZIJE,

ki ga praznujemo že od leta 1999, ko ga je UNESCO razglasil za enega izmed svetovnih dni z namenom spodbujanja branja, ustvarjanja, objavljanja poezije in učenja o njej. Na prvi pomladni dan tako odmevajo pesmi po vsem svetu, da nas opomnijo na pesniško lepoto … Temu dnevu se pridružujejo z lastno poezijo tudi člani in mentorica krožka Pesništvo in recitiranje.

Vabljeni k pesniškemu prebiranju!

 

 

ANA ANITA LEKŠE

POMLAD 2022

Zapihaj, pomlad, skozi škrge vesolja!

Privabi pogum izpod naših korakov!

Potrgaj cvetje z rdečih oblakov!

Nanizaj gnezda na prostrana obzorja!

 

Prebudi se, veter,

ponesi jih tja,

kjer moč upanja domuje,

kjer ljubezen se žrtvuje

v želji,

brat brata znova prepoznati,

človeško nrav obvarovati.

 

Zadihaj!

Dihaj, pomlad, s pljuči vesolja!

 

PREBUJANJE

   (rondel)

Se vonj pomladi nehote prebuja v ljudeh?

Previdno topijo zimske okove.               

Ne morejo utišati glasu sive sove,           

ki jih spremlja na vsakdanjih poteh.

 

Prestrašena lica že zaznavajo zeh.

Toplina prevzema zapuščene bregove.

Se vonj pomladi nehote prebuja v ljudeh?

Previdno topijo zimske okove.

 

Glasno ptičje dvorjenje vsiljuje nasmeh. 

Spočita narava vznemirja speče vrtove.

Objema gozdove, travnike, grobove.

Nevesta v belem trosi rdeče cvetje po tleh.

Se vonj pomladi nehote prebuja v ljudeh …

 

OZNANILO

Drevo

drevesom šelesti.

Ptiček

ptičkom žvrgoli.

Človek

človeku oznanilo deli:

 

Prihaja!

Prihaja pomlad!

Prebudimo se!

Odprimo se ji!

 

Z njo se up rodi!

 

 

METKA SEVER

V PRIČAKOVANU POMLADI

Slišala sem ptičko pet,

kot bi naznanjala pomlad.

Ah, ptičica predrobna, ne veš,

da zima ni nam še zaprla zadnjih vrat.

Ne boj se, ptička,

če zapade sneg in nastopi mraz,

zrnja ti natrosim,

in še je gostih vej,

da peruti mokre si pogreješ

in se posušiš.

A v upanju,

da zima res ne more dolgo trajati,

prav kmalu boš zapela,

solo ali v zborčku.

To bo najlepši glas,

najlepša pesem,

najlepši čas.

 

SONCE

V mladem jutru sonce že razkriva svoje čare.

Komaj vstane, že razteza žarke tja na krošnje,

kjer so ptičja gnezda, pa do jezerske gladine,

kjer labodka greje svoje mlade.

Tu pomaga češnjam dozoreti,

in kdor ga zjutraj gleda, vidi,

da želi si duše nam pogreti.

Ja, o soncu res bi večkrat mogli peti  

in se zavedati, da pomaga nam živeti.

 

SRNA

Kako po tiho, kako neslišno

iz gozda srna je stopila.

Zdaj se ozira in se boji,

da kdo ji princa prepodi,

ki čaka jo na jasi.

 

Ne boj se, srna, počakala bom tu,

da mirno prečkala boš pot.

Pohiti, srna, zdaj, ne stoj kot hlod,

da ne popiha ti ta tvoj falot.

 

A nekaj te prosila bom,

da daš mi v zameno.

Dovoli, da ko pride čas,

lahko bom tvojo videla družino.

 

Pohiti, srna, zdaj, ne stoj,

in mene se nikar ne boj.

 

NEVENKA HVALEC

POMLADNE drobtinice

        (haikuji)

        ***

kakšen užitek

pod zelenilom krošenj

srkati pomlad

 

        ***

cvetoča pomlad –

žafrani, trobentice,

belih zvončkov glas

 

        ***

cvet trobentice

nudi sladkost in pesem

otrokom pomladi

          ***

srčnost trobentic –

na modrem plašču neba

rumeno sonce  

 

        *** 

trobentice, traraaa,

trobijo ob potoku

odo pomladi

 

          ***         

marjetica zre

v nebesnem ogledalu

svoj sončni obraz

 

        ***

lesena klopca –

v senci pod njo se skriva

šopek trobentic

 

        ***            

odprto  okno –

sončni žarki skačejo

po postelji sna

 

        ***       

sonce počiva

kot utrujen popotnik

v meditaciji

 

        ***

poljubi sonca

posušijo jutranje

sledi zvezdnih nog

 

 

       VRBA

   (haiku pentlja) 

             

Kdo ti, vrba, kdo,

v tem mladoletju spleta

vrbove kitke?

 

Vrbove kitke?

Drobni prstki deklice

v igri nasmeha.

 

V igri nasmeha,

s sijajem sonca v očeh,

z mehkobo v dlaneh.

 

Z mehkobo v dlaneh

kot dotiki poljuba

v otroških laseh.

 

V otroških laseh

sončni žarki kričijo:

Kdo ti, vrba, kdo …?

 

 

BOJAN KREVH

TROBENTICE

    (pantum)

Trobente glas se vije

prek zelene trate,

močno trobentica zasije:

cel vrt jih imate.

 

Prek zelene trate

jutranja rosa se pomika,

cel vrt jih imate –

trobentic čudovita slika.

 

Jutranja rosa se pomika,

drevesne liste obožuje,

trobentic čudovita slika –

vedno bolj modruje.

 

Drevesne liste obožuje

droben metulj, ves pisan,

vedno bolj modruje,

saj je list vse bolj porisan.

 

Droben metulj, ves pisan,

počasi odleti v daljavo vstran,

saj je list vse bolj porisan

in poln je zunanjih ran.

 

Počasi odleti v daljavo vstran,

da videl bi skriti svet,

in poln je zunanjih ran,

a spremenil se bo v trobente cvet.

 

 

STANKA OGRIZEK

MOJA POMLAD

Vidim te prihajati čez travnik,

kjer moje misli spletajo gnezdo pravkar rojenih sanj.

Sramežljivo se nasmihaš skozi komaj vidno meglico mojemu hrepenenju,

medtem ko  sledim parfumu vijolic  v sveže opranem jutru.

 

Vedno znova me zapuščaš prepuščeno neusmiljenemu času,

da name riše nov zemljevid.

In potem se vrneš, ponovno.

Oblečena v novo obleko, posuto s češnjevimi cvetovi,

in spet sem vsa tvoja moja pomlad!

 

Ljubim tvoja jutra, prebujena z nasmehom sonca,

z ozelenelimi drevesi in rumenimi narcisami.

Ljubim petje ptic, čivkanje lačnih mladičev v njihovih gnezdih.

Kot  voda se  zlijem v tvoj objem in s tabo potujem  po lahnih brzicah,

lahkotno, kot pravkar izpadel puh novorojene siničke.

Nato odideš, tiho, neopazno.

Vem, spet se boš vrnila,  ponovno.

 

Pripravila: Nevenka Hvalec, mentorica krožka Pesništvo in recitiranje

X